Besede za srce

Najlepša stvar v priliki o izgubljenem sinu je, da je ne bomo nikoli prav dobro razumeli, nikoli dovolj dobro razložili, nekaj globljega od besed je v njej, nekaj bolj prostranega od človekove logike, nekaj resnično čudežnega. Ker je čudež najprej to, da je v globini človeka, ki je svojega očeta izdal in zapustil, mu uničil premoženje in dobro ime, povrh vsega pa delal takšne stvari, da je postal ničvreden, da je v njej na dnu, ko nima ničesar več, niti dostojanstva ne, čudna misel, da še vedno ima očeta (trikrat »oče« v Lk 15,17-18). In je potem tudi nekaj enako čudežnega, kar čemi v srcu tega očeta, zavest, da kljub vsemu, kar mu je ta storil, še vedno ima sina. Edina hrana  Nekomu pripadamo , od vedno in za vedno, z neuničljivo vezjo, zato je tako, nekje imamo svoj prostor pri mizi, kamor se namesto nas ne bo usedel nihče drug, svoj krožnik, svoj kozarec, nihče ne bo jedel in pil iz njiju namesto nas, nekdo nas bo pogrešal, če nas ne bo na večerjo, nekdo nas bo čakal, nekdo si bo do

Na pepelnico se je nad vsakim, ki si je dal potresti pepela na glavo, začulo težko in morda komu celo nezaslišano sporočilo, enako nad starimi kakor nad mladimi: »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš.« Spomin na smrt v postnem času ne služi kot grožnja, samo kot neizprosen opomnik se pojavi, samo da nas spomni, da se naš čas z vsako minuto izteka , da ga je vedno manj in da moramo prav zato z njim ravnati odgovorno in gospodarno. Na voljo nam je kot prostor, v katerem se bomo odločili, kdo želimo biti, v njem nekaj ustvarili, spremenili, nekako pustili svojo sled. Da bomo postali rodovitni. Rodovitnost je v tem, da naredimo prostor življenju.  Znamenja časov  Opominov na iztekanje časa je veliko, seveda ne gre samo za bitje ure v zvoniku, nanj se uho zlahka privadi in ga odmisli, kakor se zgodi tudi z gubami in sivimi lasmi, človek si jih rad prikrije, kakor da bi s tem čas ustavil. Zdi se, da je Jezus kot enega takih opominov razumel tudi tragičen dogodek, o katerem so mu

Lukov preprosti stavek, da se je Jezus na goro odpravil »môlit« (Lk 9,28), morda lahko preberemo tudi drugače: Jezus je molil, kar je podobno, kot če se človek odpravi na goro, tudi zato je namreč gora v Svetem pismu tako velikokrat prispodoba Božje prisotnosti na zemlji, v človekovem življenju. Človek se namreč na gori vzdigne nad svoj vsakdan, nekam drugam gre, na tiho in viharno hkrati, da bi spet videl, da bi spet slišal, da bi se prepričal o navzočnosti Boga sredi kaosa svojega življenja, tako je z molitvijo: »Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem.« (Mt 6,6)  Pot  Do gore je treba napora poti, ta je potreben za molitev, predvsem tisti napor, ki ga povzroči udobje doline, tam se nam zdi, da ga pravzaprav sploh ne potrebujemo, da lahko ostanemo taki, kot smo, tam je treba zato premagati samega sebe , da vse pustiš, vstaneš in greš na goro, skromen, prepuščajoč, majhen človek pred veliko goro. Tudi Mojzes in Elija sta opravila i

Kot bi srečal drugo možnost samega sebe, drugo različico, se zdi, ko nam pridejo naproti skušnjave. Skušnjave se nikoli ne zdijo nekaj grdega in slabega, še več, predstavijo se nam kot boljša verzija nas samih, kot rešitev naših težav, kajti ponavadi se obesijo na točno tisto, kar je v nas hrepenečega, pa tudi bolečega in manjkajočega, kot se je skušnjava obesila na Jezusovo lakoto (Lk 4,2). Tudi pri drugih dveh skušnjavah gre za glad, le da na drugem področju, želja po slavi in oblasti (Lk 4,6) se nalepi na človekovo davno hrepenenje po ljubljenosti, želja po pozornosti, da bi bilo komu mar zanj (Lk 4,9-11), pa je tipičen odziv človeka, lačnega bližine v samoti puščave.  Laž skušnjave  Tako se začne vse slabo v nas, ko začenjamo verjeti skušnjavi, namreč da je to, kar ponuja, nekaj, kar nas lahko reši, kar lahko izpolni vsa naša hrepenenja in nas naredi srečne in zadovoljne. Kot bi bilo odrešenje imeti duha v steklenici … A ker je lakota po manjkajočem v nas tisto, kar prekrije in pre