Besede za srce

Za vsak človekov korak je potreben boj. Boj med življenjem in smrtjo. Menda je v tem čudnem potovanju zapisano naše življenje. V Jairovi prošnji je več kot samo skrb za otrokovo življenje. Ko je stopal od svoje hiše, je skušal stopiti od strahu do gotovosti, od nemoči do varnosti, od smrti do življenja. Zato je stopal proti Jezusu. Toda kaj je pri njem zares iskal? Zdravje svoje male deklice? Morda res. Morda pa ne samo to. Rekel si je: »Če je to prava pot, če je pot od moje hiše proti Jezusu pot do življenja, do gotovosti, do nečesa, kar je več kot moje vsakdanje življenje, potem ...« Rojstvo vere? Da, nekateri pravimo temu rojstvo vere. Toda ... Jair je dospel do Jezusa. Tik preden je že kazalo, da mu bo spremenil življenje, ko je že hodil z njim, pa šok. Deklica umre. In korak proti Jezusu mogoče ni bil napačen. Je bil pa zaman. Tako je bila to še ena pot smrti. Ne pot v življenje, ne pot v gotovost. Še en korak v prazno. Še en nesmiselni boj. Še en poraz. Tako to ni bilo rojstvo ve

O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila – vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, ostrmi pred tem čudom Božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo r

Kresnik Goranu Vojnoviću Umetnost že dolgo ni več za sanjače, za idealiste. Umetnost je za posebneže, za tiste, ki si upajo. Umetnost je za tiste, ki si upajo pokazati nekaj več, nekaj drznejšega, nekaj novejšega. Lahko tudi nezaslišanega, saj je vendar že precej časa tako, da je nezaslišanost v svetu, katerega glavni krojači so mediji, edina prava blagovna znamka, ki zbudi (ali zbode) vedno bolj (pre)sito potrošniško oko. Škandali, takšni in drugačni, so edino, kar se trži. In danes se (predvsem) trži tudi umetnost. Od nečesa je pač treba živeti ... Saj ne, da se to še nikdar ni zgodilo. V zgodovini je cel kup podobnih primerov – izdelava za kupca oz. sponzorja. Mozartove sonate, na primer. Toda vseeno je imela tudi pri naročilih glavno besedo umetnost, izraz umetnika, tudi všečnost, seveda. Toda všečnost v obliki lepote. Danes pa ... Mislim, da se ne motim, da je tudi v slovenski literaturi že nekaj časa tako. Vsake toliko se zgodi kak lepotni preblisk, drugače pa se na področju ustv

Naj razčistimo že na začetku: kdor hoče, da je njegovo življenje rodovitno, ta se mora prepeljati na drugo stran. Kdor hoče biti kristjan, ne more biti kristjan samo na prisojni strani, na bregu, kjer smo doživeli njegovo čudovito lepoto v pomnožitvi kruha. Recimo drugače: kdor hoče biti kristjan, to ne more biti samo v cerkvi ali samo doma, tam, kjer je varno. Biti kristjan pomeni biti mornar. In lahko si mornar, ki nikdar ne stopi na barko. A kakšen mornar je to? Dobro. Potem recimo, da se je treba pogumno podati na odprto morje, zaveslati na vso moč, izkazati se v svojem krščanstvu. Živeti življenje in krščanstvo v vsej njegovi drznosti. A tu lahko trčimo v drugo skrajnost, ki jo imamo radi vsi ljudje: lahko postanemo mornarji, ki si predstavljajo, da zaradi tega, ker so mornarji, lahko obvladajo morje. Ne vem, če ste že opazili, a kristjani se tolikokrat obešamo na svoje krščanstvo kot na kakšno zavarovalniško kritje: če sem kristjan, se mi ne bo zgodilo nič. In potem kot učenci mi

Gorčično seme je manjše kot drobtina. Le kaj bi pognalo iz njega, če je to eno samo niče? Ali je to zadosten razlog, da ne sejemo več? Da nimamo več upanja, poguma, odločnosti, zaupanja? Ne v vzgojo, ne v resnico, ne v drugačnost. Kaj le bi lahko zraslo iz naših malih semen? Iz našega brezplodnega naprezanja? Iz idealov, načrtov, potenja? Mnogi so nehali sejati. Številke so bile premajhne. Premajhne možnosti. Preveč tveganja. Nedonosnost. Izgube, takšne in drugačne. Ko seješ, je res težko. V roki držiš seme, ki je manjše od vseh drugih semen na zemlji; ki ima tako malo možnosti, da bo sploh pognalo, kaj šele da bi zraslo v kaj večjega, trdnejšega, močnejšega. A kako lahko veš, kaj se bo razvilo iz teh bornih rastlinic, ki zgledajo, da komaj še lovijo sapo? Kako veš, da bo kaj umrlo, če živi? Kako veš, da je setev neumnost, če ne veš, kaj resnično potrebuje tvoj brat, tvoj otrok, tvoj vnuk? Ti želiš gozd – pa ga drugi potrebuje? Ti želiš mogočnost – pa bo res pomagala čez meje? Ti želiš

»Če se rodimo slepi ali nemi, bomo preživeli, če ne deluje naš čut za dotik, tega nismo sposobni,« pravi Martin Grunwald, raziskovalec tipa na Univerzi v Leipzigu. Pred stotimi leti je v ameriških sirotišnicah 99% dojenčkov umrlo pred svojim sedmim mesecem življenja. To so bili nezaželeni otroci, ki so jih pustili v oskrbo tem ustanovam. Šlo je za moderne institucije, ki so tem otrokom zagotavljale tako antiseptično okolje z dobrimi zdravniki kot tudi primerno hrano za njihov normalni telesni razvoj. Otroci pa so vseeno umirali: ne zaradi pomanjkanja hrane ali bolezni, temveč zaradi pomanjkanja dotika. Odkrili so, da je pomemben dejavnik, ki vpliva na visoko smrtnost v sirotišnicah, pomanjkanje osebja. Ko so zaposlili dodatne negovalke, ki so imele na voljo dovolj časa, da so otroke pestovale in se igrale z njimi, se je smrtnost močno znižala. Z raziskavami so šli še dlje. Ugotovili so, da so se otroci, ki so jih trikrat dnevno po petnajst minut masirali ali jih preprosto samo držali v

Ena je tvoja naloga: da živiš tako, da se da iz tebe spoznati Boga. Prava umetnost, boš rekel. Nemogoča naloga, boš zavzdihnil. In zakaj nalagati tako težko nalogo, če še pod tistimi vsakdanjimi padamo tako pogosto? Da bi se čutili še bolj nemočne? Da bi zgledali še bolj nesposobni? Seveda ne. Ampak zato, da bi vendarle vedeli, zakaj vse to naše pehanje, ves trud in prizadevanja, želje in hrepenenja in vsega, kar je tako zelo človeškega. Kar je tako zelo mojega in vašega. Pa vendar, strinjam se z vami, težka naloga. Zakaj? Ne, ker je težko biti Bog (to od nas nihče ne zahteva), ampak ker je težko biti človek. Da, samo to je naša naloga. Ker se da Boga najbolje spoznati iz človeka. In ker to lahko najbolje naredimo prav mi. In kako to narediti? Nič drugače, kot ste to delali doslej, pa morda niste vedeli, da to delate. Z očmi, ki vidijo, kar je treba videti, in ki so slepe za to, kar je človeškega. Z rokami, ki delajo in ki počivajo v roki ljubljenih. S srcem, ki mu ni težko pozabiti na

... ali pa tudi ne V zadnjem letu sem se naučil treh čudnih stvari, ki jih v življenju še nisem srečal. Ampak ker se globoko strinjam s teorijo vseživljenjskega učenja, sem si zapisal nova spoznanja: 1. Ne koplji pregloboko, da ne zadeneš ob kako truplo. 2. Ni pomembno, kam pelje cesta, ampak kako ji je ime. 3. Zapravljaj, kolikor hočeš, saj krava ne bo crknila tebi, ampak sosedu. Skozi te vznemirjenja polne nauke sem se prebil po čudnih zapletih v moji glavi. Zanje sem se namreč moral odpovedati marsikateri učni uri svojih mladih let. Pravila so se postavila na glavo, kultura tik pred osmrtnice, klofute so zamenjale pogovor in tigri komarje. Vsak dan je več podjetij v stečaju, vsak dan je več brezposelnih in vsak dan je več avtomobilov pred našim nakupovalnim centrom. Razumete? Jaz ne. Zato pa so ta nova tri pravila. Da bi našli zrno. Da bi našli resnico. V bistvu je danes tako, da se brez teh pravil ne da preživeti. Brez plitvosti si nerazumljen, brez banalnosti si prezahteven, brez

V spletnih odnosih ostati takšen, kakršen si? Pri vsem tem razmisleku nekaj zagotovo manjka: to smo mi sami, vpeti v filozofijo odnosov, ki je postala takšna, kakršno so narekovali mediji. Tako se v njih obnašamo z neko posebno etiko, s posebno »določenimi« pravili obnašanja, ki hkrati kličejo po samouveljavitvi in se skrivajo pred drugimi. Zanimivo? Smešno? Morda. Toda prav taki postajajo tudi odnosi, ki jih ne doživljamo preko ekrana. In v tem je mogoče najti največji primanjkljaj teh odnosov. V pojmu in izkušnji prijateljstva. » Prijateljstvo je velika človeška dobrina, ki pa je brez končne vrednosti, če postane sama sebi namen. Prijatelji morajo drug drugega podpirati in spodbujati pri razvijanju darov in talentov, da bi jih lahko dali na razpolago človeški družbi.« Je pri tem računalniška komunikacija v korist? Lahko da. Lahko pa se zgodi povsem nasprotno. In, resnici na ljubo, kljub vsem dokazom, ki jih lahko dobivam sam ali preko drugih izkušenj, tudi sam spoznavam, da se odnosi