Besede za srce

http://3.bp.blogspot.com Že celo desetletje je tega, kar sem jih slišal, a kakor bi bilo včeraj, mi odmevajo v mislih besede, ki jih je – morda mimogrede – izrekel profesor na fakulteti: da nas pri drugih ljudeh vedno najbolj motijo stvari, ki so pri nas samih najbolj narobe . Vedno znova se najdem v teh besedah. Ker so tako zelo resnične. In kako vem, da so resnične? Ker se vsakič, ko se spomnim teh besed, začnem pred seboj opravičevati. Hitro začnem iskati razloge, ki bi mi dokazali, da ni tako. Da sem boljši od drugih. Da so oni naredili stvari, ki jih jaz ne bi nikoli. Da jaz ne bi nikoli ravnal kot oni. Ljudje smo bojazljivci. Strahopetci pred lastno resnico . In iz tega strahu pred pogledom v ogledalo se rodi veliko slabega. Če ne drugega, obsodbe in obtožbe, ki jih nalagamo drug drugemu. Ker se bojimo lastne krivde, jo prelagamo na druge ljudi. Ker je živeti s svojo resničnostjo res težko. A še težje je to za ljudi, ki nimajo nič z njo. Tako se začnejo prepiri in tak

... za 100.000 obiskov na moji strani . Vesel sem, če na njej najdete kaj dragocenega zase, če pa ne drugega, da se v vrvežu vsakega dne vsaj za kratko ustavite in najdete pot do tiste notranje kamrice, se v njej spočijete in naberete moči za nove in nove poti. Vesel sem za vsakogar. In hvala, da me podpirate. Ko je težko in zgleda nesmiselno, me zavest, da me obiskujete, drži pokonci - da ne neham ustvarjati in se truditi. Zame, za vas. Pridite še! :)

... kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. (Lk 18,1) V življenju je nekaj res težkih stvari. Težko se je učiti. Težko je vzgajati. Težko je zapustiti staro in začeti novo. Težko je priznati poraz. Težko je odpustiti. Težko je moliti. Težko je imeti rad. To so težke stvari, ker jih ne dobimo kot večino stvari v našem svetu. Zanje je potrebna dolga pot, veliko žrtev, odpovedi, trdo garanje, tudi veliko porazov in neuspehov in obupanosti, potrebno je delo do utrujenosti . Do utrujenosti telesa in duha. Ampak ravno zaradi tega so težke stvari prave in so pomembne. Zato je za naše življenje garanje zelo pomembno. Da je delo do utrujenosti, da je molitev do utrujenosti, da je ljubezen do utrujenosti zelo pomembna. Pa ne zato, da bi se zaradi nje uničili, temveč zato, ker ravno v tem delu, molitvi, ljubezni do utrujenosti človek res rase, res zori. Spreminja se. Ker v sebi čisti in spoznava, kaj mu je res pomembno. In ker to v tem garanju tudi postaja. Zato je potrebno in vre

Simon Gregorčič ( 15. oktober 1844 - 24. november 1906) Nazaj v planinski raj Pod trto bivam zdaj v deželi rajskomili, srce pa gor mi sili nazaj v planinski raj:- zakaj nazaj? Nazaj v planinski raj! Tu zelen dol in breg, tu cvetje že budi se, tu ptičji spev glasi se, gore še krije sneg,- zakaj nazaj? Nazaj v planinski raj! Glej ta dolinski svet, te zlate vinske griče, te nič, te nič ne miče njih južni sad in cvet? Zakaj nazaj? Nazaj v planinski raj! In to ti nič ni mar, da dragi srčno vdani ti kličejo:"Ostani, nikar od tod, nikar!" Zakaj nazaj? Ne vprašajte zakaj! O, zlatih dni spomin me vleče na planine, po njih srce mi gine, saj jaz planin sem sin! Tedaj nazaj, nazaj v planinski raj!

Bolezen ni stvar, ki se zgodi slučajno. Bolezen je reakcija, opozorilo, ki govori o tem, da je človeka nekaj napadlo, da je z njim nekaj narobe in da se mora začeti boriti. Da se mora začeti boriti za svoje življenje. Kako se človek bori za zdravje, za življenje? Ponavadi rečemo, da z zdravili. A dobro vemo, da to ni res. Niso zdravila tista, ki pozdravijo ali pa ne pozdravijo človeka. Zdravila lahko pomagajo. Ozdravi pa ga njegov odgovor na to njegovo stanje. Njegova odločitev , da se vrne k življenju, da se za življenje bori. Deset gobavcev je bilo očiščenih, a le eden je ozdravel. Tisti, ki se je vrnil . Zato tudi pridejo bolezni. Da opozorijo človeka, da se mora vrniti. Če se namreč ne vrne, se bodo vedno znova vračale, se bodo vedno znova spočenjale. Dlje kot bo, več jih bo. Ker življenje vedno kliče človeka. Ker življenje vedno roti človeka. In kliče ga z boleznimi: ker mora človeka opozoriti, naj se vrne, naj se spet približa temu, od česar se je oddaljil. Zato bolezni

Lep občutek je, kadar ugotovimo, da živimo tako, kot je prav, da smo res dobri in zvesti Jezusovi učenci. A pomembnejši, boljši in vrednejši od tega, pa čeprav težek in neprijeten, je občutek, ko pred evangelijem zardimo. Ko nam postane pred Jezusovimi besedami nerodno, ko nas je pred njim sram . To ni slab občutek. Čeprav se zdi drugače, je ravno ta sram, ta neprijetni občutek slabosti, trenutek, ko smo srečali Jezusa. To težko soočenje s svojimi slabostmi in napakami je srečanje z Gospodom, da, ker je to trenutek, ko smo pustili Gospodu, da vstopi v naše življenje, trenutek, ko smo pustili, da nas nagovori in se nas dotakne. In to je trenutek, ko se v nas rodi vera. Ko se pustimo Gospodu srečati. Ko se mu pustimo nagovoriti. Kajti pustimo se mu samo, če verjamemo, da nas s tem ne bo obsojal, ampak reševal. Ampak za tak občutek sramu pred Gospodom je potrebno veliko poslušati in gledati. Se je potrebno veliko spraševati in spoznavati, kdo sem v resnici. Je potrebno vedno dopusti