Vrniti se

Bolezen ni stvar, ki se zgodi slučajno. Bolezen je reakcija, opozorilo, ki govori o tem, da je človeka nekaj napadlo, da je z njim nekaj narobe in da se mora začeti boriti. Da se mora začeti boriti za svoje življenje.

Kako se človek bori za zdravje, za življenje? Ponavadi rečemo, da z zdravili. A dobro vemo, da to ni res. Niso zdravila tista, ki pozdravijo ali pa ne pozdravijo človeka. Zdravila lahko pomagajo. Ozdravi pa ga njegov odgovor na to njegovo stanje. Njegova odločitev, da se vrne k življenju, da se za življenje bori.

Deset gobavcev je bilo očiščenih, a le eden je ozdravel. Tisti, ki se je vrnil.

Zato tudi pridejo bolezni. Da opozorijo človeka, da se mora vrniti. Če se namreč ne vrne, se bodo vedno znova vračale, se bodo vedno znova spočenjale. Dlje kot bo, več jih bo. Ker življenje vedno kliče človeka. Ker življenje vedno roti človeka. In kliče ga z boleznimi: ker mora človeka opozoriti, naj se vrne, naj se spet približa temu, od česar se je oddaljil. Zato bolezni niso slučajne. Bolezni pridejo, da bi se vrnili. Ker tisti, ki se ne vrne, umre.

Lahko govorimo o raznoraznih boleznih, v vseh bomo prišli do istega zaključka. Tudi pri bolezni našega časa. Bolezen vedno govori, kje smo. Bolj kot boli, bolj smo daleč od tega, kar bi morali biti.

Danes smo, kjer smo, ker smo (pre)daleč od Boga. Naše življenje samo nas spominja tega. Ne moremo dvomiti o tem, da smo bolani. A naša bolezen – naš nemir, naša obupanost, naša črnogledost – ni tu zato, da bi nas pobila. Je opozorilo, da je v nas nekaj narobe. Da smo predaleč od vira našega življenja. Da smo predaleč od Boga. Da po poti, po kateri gremo, hodimo v smrt. Da se je treba vrniti. Da se je treba znova in znova spet vračati k njemu, k njegovim besedam, k njegovim vrednotam.

To je vera, to je zdravje, to je življenje: vedno znova se vračati v območje Boga.