Sram

Lep občutek je, kadar ugotovimo, da živimo tako, kot je prav, da smo res dobri in zvesti Jezusovi učenci. A pomembnejši, boljši in vrednejši od tega, pa čeprav težek in neprijeten, je občutek, ko pred evangelijem zardimo. Ko nam postane pred Jezusovimi besedami nerodno, ko nas je pred njim sram.

To ni slab občutek. Čeprav se zdi drugače, je ravno ta sram, ta neprijetni občutek slabosti, trenutek, ko smo srečali Jezusa. To težko soočenje s svojimi slabostmi in napakami je srečanje z Gospodom, da, ker je to trenutek, ko smo pustili Gospodu, da vstopi v naše življenje, trenutek, ko smo pustili, da nas nagovori in se nas dotakne.

In to je trenutek, ko se v nas rodi vera. Ko se pustimo Gospodu srečati. Ko se mu pustimo nagovoriti. Kajti pustimo se mu samo, če verjamemo, da nas s tem ne bo obsojal, ampak reševal.

Ampak za tak občutek sramu pred Gospodom je potrebno veliko poslušati in gledati. Se je potrebno veliko spraševati in spoznavati, kdo sem v resnici. Je potrebno vedno dopustiti, da moja dejanja niso popolna, da so moja pravičnost in ljubezen in dobrota šibke, da zame ni končanih poti, da je vedno mogoče biti boljši. Je potrebno biti odprt za vse ljudi, tudi za tiste, ki me sovražijo, ki me pljuvajo, ki se mi posmehujejo. Je potrebno vsem tem ljudem s tem, da jih spoštujemo, vključno z njihovim mnenjem o nas, služiti. Kajti samo tako vemo, da je vse to srečanje z Gospodom, ki nam ni prišel naproti, da bi nas obsodil, temveč da bi nas rešil.