Strašljivi pogled v ogledalo

http://3.bp.blogspot.com

Že celo desetletje je tega, kar sem jih slišal, a kakor bi bilo včeraj, mi odmevajo v mislih besede, ki jih je – morda mimogrede – izrekel profesor na fakulteti: da nas pri drugih ljudeh vedno najbolj motijo stvari, ki so pri nas samih najbolj narobe.

Vedno znova se najdem v teh besedah. Ker so tako zelo resnične. In kako vem, da so resnične? Ker se vsakič, ko se spomnim teh besed, začnem pred seboj opravičevati. Hitro začnem iskati razloge, ki bi mi dokazali, da ni tako. Da sem boljši od drugih. Da so oni naredili stvari, ki jih jaz ne bi nikoli. Da jaz ne bi nikoli ravnal kot oni.

Ljudje smo bojazljivci. Strahopetci pred lastno resnico. In iz tega strahu pred pogledom v ogledalo se rodi veliko slabega. Če ne drugega, obsodbe in obtožbe, ki jih nalagamo drug drugemu. Ker se bojimo lastne krivde, jo prelagamo na druge ljudi. Ker je živeti s svojo resničnostjo res težko. A še težje je to za ljudi, ki nimajo nič z njo.

Tako se začnejo prepiri in tako se začne sovraštvo. Ko je »kriv« nekdo drug, jaz pa ne.

A sprava, spreobrnjenje, mir se začne prav tam, kjer se konča moja iluzija, da sem boljši od drugih. Ko zmorem pred svojim Bogom reči: »Bodi milostljiv meni, grešniku.«

Res, izreči cestninarjeve besede v svojem življenju je zelo težko. Vera v Božje usmiljenje in odpuščanje je težka. Zakaj? Ker resnično verjamemo vanjo, ko verjamemo, da pred vsemi drugimi usmiljenje in odpuščanje potrebujemo mi in ne drugi. In ker se usmiljenje in odpuščanje začne uteleševati v mojem življenju šele tedaj, ko sam ugotovim, da sem jaz tisti, ki ga najbolj potrebuje.

In ko se začnem trkati na svoje prsi, se odprejo vrata drugega srca. Kajti kdor trka, se mu bo odprlo. (Lk 11,10)