Besede za srce

Ljubite svoje sovražnike . Ne samo, da jih tolerirajte, ne bodite le strpni z njimi. Ne, ljubite svoje sovražnike. Vem, čudne, težke besede. Skoraj bi lahko rekli, da so to besede, ki jih je napisal nekdo, ki o življenju navadnega človeka nima pojma. A ker jih je povedal nekdo, ki je izkusil sovraštvo na svoji koži, ne odmahnimo takoj z roko. Kajti če vemo, če res razumemo, zakaj kdo sovraži, potem bomo videli, da je to naročilo celo logično , če se hočemo iti ljubezni. Najprej je treba razumeti, da si zla in sovraštva noben človek ne želi. Noben človek, niti najhujši grobijan in nasilnež. Globoko v sebi si človek vedno in povsod želi ljubezni. Pozornosti, spoštovanja, bližine, varnosti, če rečemo z drugimi besedami. Tega si želi, ne pa sovraštva. Toda vedno in povsod, ko se človek ne čuti ljubljenega, ko v svojem življenju ne čuti ljubezni, nastane v njem prostor za hudiča, za greh, za zlo. Kajti » lakota vsakega človeka naredi za kriminalca .« (iz filma Batman Begins, 2005...

Če vaša pravičnost ne bo večja /…/, ne pridete v nebeško kraljestvo. Ena od najpomembnejših (in zame osebno tudi najlepših) drobnih zapovedi skavtov pravi, da »pusti ta svet vsaj za spoznanje lepši, kot si ga prejel .« (lord Robert Baden-Powell) Naj torej vsak skavt (in vsak človek) zapusti vsak prostor, vsak čas, vsako srečanje in vsak odnos, s katerim je imel opravka, vsaj nekoliko lepši, kot ga je prejel. Ta stavek se mi zdi tako zelo pomemben, ker pomaga v človeškem srcu premagovati željo po povprečnosti in rutini . Povprečnosti, ki je smrt za vsak odnos, za vse človeštvo in za krščanstvo, ker v nas ubija ljubezen. Kadarkoli namreč rečemo, da je nekaj v redu, ker tako itak delajo vsi ali ker smo nekaj naredili kot ponavadi, smo vsaj za drobec ubili sebe in človeka, ki smo mu to naredili. Ker smo v sebi zadušili ljubezen. Ker smo takrat stopili korak nazaj, nekoliko bolj proč od človeka, namesto korak naprej, korak bližje. Ljubezen namreč vedno pomeni narediti nekaj več kot ...

http://www.austinchronicle.com/ Vi ste luč sveta. Ko je človek mlad in ne pozna življenja, si stvari predstavlja povsem drugače kot pozneje. Pred sedmimi leti sem si za svoje novomašno geslo, za nekakšen moto svojega duhovniškega poklica, izbral tale stavek. Biti luč sveta … Biti za druge luč. Nekaj, kar jim sveti, nekaj, kar daje pogum, nekaj, kar pogreje, nekaj, kar pokaže pot naprej. Nekaj, kar spreminja temo … pa čeprav je od nje samo malo drugačno. Takrat sem mislil, da to pomeni nasmehniti se, ko se drugi jokajo, da to pomeni upati, ko drugi obupujejo, da pomeni ljubiti, ko drugi sovražijo, da pomeni odpuščati, ko drugi maščevali, da pomeni biti luč izbirati življenje, ko drugi sledijo smrti. Vse to še vedno drži. Le da sem se skozi težo življenja naučil, da pomeni biti luč še bolj to, da iščeš razlog za nasmeh, ko se sam jokaš, da daješ priložnost upanju, ko sam obupuješ, da se trudiš ljubiti, sprejeti, razumeti, ko sam sovražiš, da verjameš v odpuščanje, ko greši...

S. Kosovel: Eno besedo Eno besedo bi rekel rad, da bi kot veter pomladni mehka v vaša srca prišla, eno besedo bi rekel rad. Toda, glejte, jaz nimam nič več, moje srce je razbito svetišče, moje besede so ranjene vse, vsaka moja beseda krvavi. Nad mano ni več obokov sanj, ostri robovi črnih zidov, dvigajo se kot spomin na nekdaj v poulično prazno grozoto noči. Toda vendar, saj je, saj je, saj je še ena beseda, še ena! Pridi, ti nočni ranjeni človek, da te poljubim na tvoje srce.

Ganjenost starčka Simeona mi je znana. Podobna je ganjenosti starih, osamljenih ljudi, ki jih kdo obišče, ki se jih kdo spomni in jih s kako malenkostjo ali pa samo s tem, da pride, obdari. Velikokrat grem mimo najrazličnejših trpečih, osamljenih ljudi, ki ponavadi ne potrebujejo drugega kakor le nekaj trenutkov moje pozornosti in samo drobec moje ljubezni. Velikokrat hodim mimo njih in se mi je težko ustaviti, češ da ne morem več gledati ljudi, ki samo nečesa prosijo od mene. Da bi rad malo miru, da bi rad vsaj nekaj časa počival v svoji sreči, ne da bi jo kaj zmotilo. Da naj se ustavi še kdo drug, da ne morem biti vedno jaz tisti, ki daje, ki se razdaja. Naj gre kdo drug. Toda kdo? V trenutku, ko srečam nekoga, ki potrebuje tisto stvar, ki jo jaz imam, sem edini, ki lahko nekaj da temu človeku. Sem edini, ki ima Boga, ki ima luč za tega človeka. In če lahko naredim nekaj dobrega, potem to sem dolžan to storiti. Toda seveda: ko na našo srečo pade senca nesreče drugih ljudi, ki ...