Luč sveta
 |
| http://www.austinchronicle.com/ |
Vi ste luč sveta.
Ko je človek mlad in ne pozna življenja, si stvari predstavlja povsem drugače kot pozneje. Pred sedmimi leti sem si za svoje novomašno geslo, za nekakšen moto svojega duhovniškega poklica, izbral tale stavek. Biti luč sveta … Biti za druge luč. Nekaj, kar jim sveti, nekaj, kar daje pogum, nekaj, kar pogreje, nekaj, kar pokaže pot naprej. Nekaj, kar spreminja temo … pa čeprav je od nje samo malo drugačno.
Takrat sem mislil, da to pomeni nasmehniti se, ko se drugi jokajo, da to pomeni upati, ko drugi obupujejo, da pomeni ljubiti, ko drugi sovražijo, da pomeni odpuščati, ko drugi maščevali, da pomeni biti luč izbirati življenje, ko drugi sledijo smrti.
Vse to še vedno drži. Le da sem se skozi težo življenja naučil, da pomeni biti luč še bolj to, da iščeš razlog za nasmeh, ko se sam jokaš, da daješ priložnost upanju, ko sam obupuješ, da se trudiš ljubiti, sprejeti, razumeti, ko sam sovražiš, da verjameš v odpuščanje, ko grešiš. Da torej pomeni biti luč najprej biti različen od teme, ki je v tebi, v tvojem življenju, ne v življenju drugih ljudi.
Da torej biti luč ne pomeni biti nekdo, ki ne pozna teme, temveč nekdo, ki jo je temeljito izkusil; ki jo pozna, ki stoji sredi teme sveta, ki ga ravno tako tema duši in pritiska k tlom, ki ravno tako trpi zaradi nje kot vsi drugi ljudje, ki ravno tako prestaja veliko težkega, ki ravno tako tudi dosti greši, a se s temo v sebi bori. Tako da zaradi nje trpi, tako da zaradi nje greši, a se nikdar ne ustavi, temveč se vedno znova vrača k luči, k Bogu. Ker ve, da je Bog edini, ki lahko premaga temo, nihče drug. Bog in njegova luč, njegova bližina, njegova prisotnost, njegova ljubezen, ki ji moram verjeti. To pomeni boriti se s temo.
Luč zame in za druge je ta boj s temo. Boj, ko sem sredi nje. Boj, ko se me polašča, ko me zavzema, še več, ko me privlači. Boj in luč je odločanje za Boga in za ljubezen in za evangelij v teh težkih trenutkih, ko bi lahko izbral temo, krivdo, obup, greh, smrt, pa jih ne.
Ta boj se ne odloča s porazom ali z zmago. Odloča se z bojem. Ker je že boj luč. Luč sveta.
Kaj pa če v težkih trenutkih namesto boja in luči vseeno izberem krivdo, obup, in smrt, ker nimam več moči za odločanje za Boga in ljubezen? In kaj naj, če kljub temu, da se mi upira misel zapustiti Boga, kljub vsemu ostajam v svoji temi?
OdgovoriIzbrišiAnonimna, tudi potem je še zmeraj možnost spet izbrat luč(ko)...
OdgovoriIzbrišiNekatere (mnoge) izbire teme niso dokončne... Vsaj v tem življenju...
Nekaj nas priklepa k temu, da si namesto luči želimo temo in senco. Tistega, kar priklepa, se je treba osvoboditi - za to pa imamo zakramente in molitev. Gospod čaka in vabi, a se je treba odločiti in priti. Bremena so za to, da se jih nosi le nekaj časa, potem jih je treba odložiti. Jih pa ne bo nihče odvzel, če jih nočemo dati, odložiti. Seveda, rešitev ne pade naenkrat, kakor figa z drevesa. Če ni moči, molite na kratko, pa toliko bolj iz srca. Kardinal Van Thuan je po letih zapora zmogel moliti le še z besedami "Zdrava Marija", a je to res bila njegova iskrena izročitev v Marijine roke. Pa kakšno dobor delo bližnjemu nas tudi odpira zase in za Boga. Tako ta, dragi anonimni ali anonimna, pogumno. Vas pridružujem tistim, za katere molim. LP
OdgovoriIzbrišiDragi predhodniki :) Res je, Gospod čaka ... ta možnost je Jezus, naš Odrešenik, ki nas vabi, da Ga sprejmemo ... naša naloga pa postati Eno z Njim. Če izberemo, da bomo skozi to življenje hodili za Jezusom, bomo hodili skozi trpljenje in zmagali. Izaija nam pravi, da bomo po tesnobi - izkusili svetlobo. Ni vse izgubljeno - trpljenje je na koncu odrešujoče.
OdgovoriIzbrišiBog Vas blagoslovi +
nadaljevanje ..
OdgovoriIzbrišiGospod resnično čaka ...
pred mnogimi leti sem namesto svetlobe izbrala temo, zato sem dolga leta živela v temi. Po Božji previdnosti sem pred Njim zmogla ubesediti svoje stanje. Po mnogih letih sem izbrala Pot za Jezusom, čisto konkretno Njega, na povabilo osebe, ki je tudi sama na Poti za Njim. Pot je vse prej kot lahka, vendar osvobajajoča in odrešujoča. Z Njim ni nič nemogoče.
Važno je upati, čeprav kaže da je vse brezupno.
OdgovoriIzbrišiKilometer ima tisoč metrov. Brez enega samega jih je 999 - zato je vsak meter pomemben. Isto je tudi tu -vsakokrat ko ponovno vstaneš premagaš delpoti v pravo smer.
Se pa čudim, tudi samemu sebi zakaj smo črnogledi, ko nam bi moralo biti jasno da nas ima Bog neskončno rad in je usmiljen.
Ko ne moreš več upati, takrat je samo še ena rešitev... upanje.
OdgovoriIzbriši