Besede za srce

Nekateri že vzhičeno ploskajo, da se bliža najlepši čas leta. »Veseli december« mu pravijo. Drugi prestrašeno pogledujejo, ali ga bodo letos tudi preživeli, čeprav je denarnica tanjša kot lani. A vrtiljak se je že začel vrteti in hitro, hitro je treba kupiti karto in se pognati nanj. Joj, krasota! Okoli nas se vrtijo lučke vseh barv in okraski nezamišljivih oblik, smrečje visi na vsakem koraku in vse je nasploh dobro in lepo, vključno z najprijetnejšo, najbolj domačo glasbo, pripravljeno prav za ta čas. Da vsaj malo postavimo na rob skrbi poln vsakdanjik, si nalijemo kuhanega vina in se za mesec dni zavijemo v pravljico. V prijeten dremež, ki se bo končal z jutranjim mačkom 1. januarja. A kaj, če naenkrat elektrike zmanjka in se vsa mašinerija »veselega decembra« naenkrat ustavi? Kaj, če nas preseneti in se razgali s svojo praznoto? Kaj, če kdo odpre naša darila in odkrije, da so prazna? » Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrb...

Čas je kratek. Meni je odstranil še en zob. Zato taka zevajoča luknja ne samo v mojih ustih, ampak tudi na blogu. A čaka nas lep čas, čas iskanja dobrega in iskanja miru. Priložnost, da se tudi midva večkrat vidiva. Da se tudi midva večkrat ustaviva. Zaenkrat ob zgodbi. Nekega večera je dedek plemena Cherokee pripovedoval svojemu vnučku o bitki, ki se dogaja znotraj nas. Rekel je: "Moj vnuk, ta bitka stalno poteka med dvema 'volkovoma' znotraj vseh nas. Eden je Hudoben. Jezen je, nevoščljiv, ljubosumen, žalosten, veliko obžaluje, pohlepen, aroganten, samopomilujoč, kriv, zamerljiv, laže, je lažno ponosen, ima občutek večvrednosti in egoističen. Drugi pa je Dober. Vesel, miren, ljubeč, upajoč, spokojen, usmiljen, prijazen, dobronameren, empatičen, radodaren, resnicoljuben, sočuten in zaupa." Vnuček je razmišljal o tem in vprašal dedka: "Kateri volk pa zmaga?" Dedek je preprosto odgovoril: "Tisti, ki ga hraniš."

Bo prihodnost človeštva res tako težka, tako temna, tako grozljiva? Kdo ve. Morda bo res. Sploh pa, če prihodnost raste iz sedanjosti. In če je že sedanjost takšna, kakšna bo šele prihodnost? Če je že sedaj stiska, kakršne še ni bilo? Menim, da se ne motim. Saj resda – stanju navkljub – ne moremo govoriti o stiski z denarjem, zdravjem in še čem, kar gradi naš standard. Na pohodu je drugačna, notranja stiska. Še nikdar ni človeku tako manjkalo smisla, gotovosti, ciljev ... Še nikdar ni bil človek v tako močni stiski glede samega sebe. Je mogoče to tista muževnost smokve, ki naj bi nam pokazala, da je blizu konec? Se bojite konca? Zakaj bi se ga? Saj bo to vendar rešitev te stiske. Osvoboditev. Bojimo se ga lahko samo, če nismo v Njegovi knjigi. Če je naš človek zasajen trdno v zemljo, ki bi propadla. Če je vse naše prizadevanje v tem, kar bo propadlo skupaj s svetom. In skupaj z nami, seveda. Samo če se želimo sami izbrisati iz knjige, v katero nas je z ljubeznijo zapisal Bog. In...

- Mami, mami, ali se lahko grem na dvorišče igrat z otroci? - Halooo, mali! To, da jaz živim s tvojim očijem še ne pomeni, da me lahko kličeš mami! Mali se ustavi, spusti glavo in skozi solze vpraša: - In kako naj te kličem? - Pa tako kot vsi ostali. Stric Janez!

Bolj kot premišljujem o človeški sedanjosti, bolj se mi dozdeva, da si je eden glavnih izvirov svojega obupa postavil kar človek sam. In sicer tako, da je začel svoje življenje ocenjevati po rezultatih. Da je začutil potrebo po tem, da bi drugi videli, kaj je dosegel, in da bi posledično dosegel vsaj zavist, če že ne pohvale širšega sveta. Skupaj s tem smo si nakopali nezadovoljstvo. Nikoli ni tako dobro, da bi ne bilo še bolje. Postavimo najvišji stolp, pa naredijo drugi kmalu še višjega. Mi jim vrnemo, oni tudi nam. In tako zidamo v nedogled, dokler ne zadenemo ob nesmiselnost svojega početja. Kako ponavadi vrednotite svoje delo? Po tem, kaj ste dosegli? Rezultati ... Še ena dimenzija, ki je uničila človekov smisel ... Ker so v njej vedno nekateri, ki imajo višje izhodišče, kot mi: višje premoženje, boljše sposobnosti, več časa, več sreče ... Ker smo z njimi spet bolj postali pozorni na otipljivo, kot na tisto, česar se ne more ne videti ne oprijeti, s čimer se ne moremo hvaliti ...