Drobiž
Bolj kot premišljujem o človeški sedanjosti, bolj se mi dozdeva, da si je eden glavnih izvirov svojega obupa postavil kar človek sam. In sicer tako, da je začel svoje življenje ocenjevati po rezultatih. Da je začutil potrebo po tem, da bi drugi videli, kaj je dosegel, in da bi posledično dosegel vsaj zavist, če že ne pohvale širšega sveta.
Skupaj s tem smo si nakopali nezadovoljstvo. Nikoli ni tako dobro, da bi ne bilo še bolje. Postavimo najvišji stolp, pa naredijo drugi kmalu še višjega. Mi jim vrnemo, oni tudi nam. In tako zidamo v nedogled, dokler ne zadenemo ob nesmiselnost svojega početja.
Kako ponavadi vrednotite svoje delo? Po tem, kaj ste dosegli? Rezultati ... Še ena dimenzija, ki je uničila človekov smisel ... Ker so v njej vedno nekateri, ki imajo višje izhodišče, kot mi: višje premoženje, boljše sposobnosti, več časa, več sreče ... Ker smo z njimi spet bolj postali pozorni na otipljivo, kot na tisto, česar se ne more ne videti ne oprijeti, s čimer se ne moremo hvaliti ...
Tako so naša usta polna duhovnikov, ki so nam preskrbeli novo streho ali ogrevanje, ki so v svoje župnišče privabili množico mladih, hitro pa nam iz spomina izginejo tisti, ki jim nič ni šlo. Radi imamo ljudi, ki so nam preskrbeli velik popust ali ki so dosegli izjemne svetovne nagrade. Radi imamo olimpijske prvake, ne pa tistih, ki so po celoletnem treningu in odpovedovanju dosegli zadnje ali predzadnje mesto. Radi imamo čiste petice naših otrok, pa čeprav vemo, da jim zanje ni bilo potrebno niti premakniti mezinca. Raje vidimo, da imajo naši otroci medaljo, kot pa nasmeh ...
A kaj je naša resnica, tega se ne da videti, ne oprijeti, se ne hvaliti ... Naša resnica je v tem, koliko sebe smo pustili v delu ali v ljudeh; koliko svojih moči smo darovali; koliko časa smo podarili za nekoga; koliko skrbi smo mu izlili, koliko si za nekaj prizadevali, koliko hrepeneli ... Same stvari, ki se jih nikdar ne bo videlo, se jih nikdar dokazalo, morda tudi nikoli spoznalo. Kot ubogi vdovin dar, ki se je izgubil v množici zlata in srebra.
Naša resnica je trud, ki ga vložimo v življenje. Ali recimo raje ljubezen, ki jo pustimo za seboj. Da, ta nevidna smet, ki nikdar ne bo imela dovolj velikega priznanja, da bi se splačalo vlagati vanjo, čeprav vemo, da je edina stvar, ki bo ostala da dnu, ko bo vse zlato in srebro sprhnelo.
Kako ponavadi vrednotite svoje delo? Po tem, kaj ste dosegli? Rezultati ... Še ena dimenzija, ki je uničila človekov smisel ... Ker so v njej vedno nekateri, ki imajo višje izhodišče, kot mi: višje premoženje, boljše sposobnosti, več časa, več sreče ... Ker smo z njimi spet bolj postali pozorni na otipljivo, kot na tisto, česar se ne more ne videti ne oprijeti, s čimer se ne moremo hvaliti ...
Tako so naša usta polna duhovnikov, ki so nam preskrbeli novo streho ali ogrevanje, ki so v svoje župnišče privabili množico mladih, hitro pa nam iz spomina izginejo tisti, ki jim nič ni šlo. Radi imamo ljudi, ki so nam preskrbeli velik popust ali ki so dosegli izjemne svetovne nagrade. Radi imamo olimpijske prvake, ne pa tistih, ki so po celoletnem treningu in odpovedovanju dosegli zadnje ali predzadnje mesto. Radi imamo čiste petice naših otrok, pa čeprav vemo, da jim zanje ni bilo potrebno niti premakniti mezinca. Raje vidimo, da imajo naši otroci medaljo, kot pa nasmeh ...
A kaj je naša resnica, tega se ne da videti, ne oprijeti, se ne hvaliti ... Naša resnica je v tem, koliko sebe smo pustili v delu ali v ljudeh; koliko svojih moči smo darovali; koliko časa smo podarili za nekoga; koliko skrbi smo mu izlili, koliko si za nekaj prizadevali, koliko hrepeneli ... Same stvari, ki se jih nikdar ne bo videlo, se jih nikdar dokazalo, morda tudi nikoli spoznalo. Kot ubogi vdovin dar, ki se je izgubil v množici zlata in srebra.
Naša resnica je trud, ki ga vložimo v življenje. Ali recimo raje ljubezen, ki jo pustimo za seboj. Da, ta nevidna smet, ki nikdar ne bo imela dovolj velikega priznanja, da bi se splačalo vlagati vanjo, čeprav vemo, da je edina stvar, ki bo ostala da dnu, ko bo vse zlato in srebro sprhnelo.
Kaj še dodati? Če ne verujemo v tisto posmrtno življenje, ki smo ga praznovali prejšnjo nedeljo, potem je res vsak trud brez vidnih rezultatov brez smisla. Nebesa dajejo smisel našemu darovanju, žrtvovanju... So še ljudje, ki radovoljno darujejo kar imajo Bogu, saj verujejo, da je to najvišji možni dar, najboljša naložba.
OdgovoriIzbrišiTekmovalnost ni nujno vedno slaba. Če je ne bi bilo, verjetno danes tudi tega bloga in komentarja ne bi bilo. Brez tekmovalnosti ni napredka. Žal. Res je, da za tako dobrino plačamo zelo visoko ceno, vendar "gradnja vedno višjega stolpa" pomeni razvoj.
OdgovoriIzbrišiNapaka v razvoju pa je ta, da pozabimo pravilno vrednotiti tudi majhne napore, ki pripomorejo do zmage. Vdova je na kratki rok prišla "zadnja" ... na dolgi rok - rok večnosti - pa prva.
Naše hrepenenje rodi trud, trud rodi rezultate, ki se kažejo v napredku. Mislim, da gre za upoštevanje "zlate sredine", brez pretiravanja.