Preskoči na glavno vsebino

Drobiž

Bolj kot premišljujem o človeški sedanjosti, bolj se mi dozdeva, da si je eden glavnih izvirov svojega obupa postavil kar človek sam. In sicer tako, da je začel svoje življenje ocenjevati po rezultatih. Da je začutil potrebo po tem, da bi drugi videli, kaj je dosegel, in da bi posledično dosegel vsaj zavist, če že ne pohvale širšega sveta.

Skupaj s tem smo si nakopali nezadovoljstvo. Nikoli ni tako dobro, da bi ne bilo še bolje. Postavimo najvišji stolp, pa naredijo drugi kmalu še višjega. Mi jim vrnemo, oni tudi nam. In tako zidamo v nedogled, dokler ne zadenemo ob nesmiselnost svojega početja.

Kako ponavadi vrednotite svoje delo? Po tem, kaj ste dosegli? Rezultati ... Še ena dimenzija, ki je uničila človekov smisel ... Ker so v njej vedno nekateri, ki imajo višje izhodišče, kot mi: višje premoženje, boljše sposobnosti, več časa, več sreče ... Ker smo z njimi spet bolj postali pozorni na otipljivo, kot na tisto, česar se ne more ne videti ne oprijeti, s čimer se ne moremo hvaliti ...

Tako so naša usta polna duhovnikov, ki so nam preskrbeli novo streho ali ogrevanje, ki so v svoje župnišče privabili množico mladih, hitro pa nam iz spomina izginejo tisti, ki jim nič ni šlo. Radi imamo ljudi, ki so nam preskrbeli velik popust ali ki so dosegli izjemne svetovne nagrade. Radi imamo olimpijske prvake, ne pa tistih, ki so po celoletnem treningu in odpovedovanju dosegli zadnje ali predzadnje mesto. Radi imamo čiste petice naših otrok, pa čeprav vemo, da jim zanje ni bilo potrebno niti premakniti mezinca. Raje vidimo, da imajo naši otroci medaljo, kot pa nasmeh ...

A kaj je naša resnica, tega se ne da videti, ne oprijeti, se ne hvaliti ... Naša resnica je v tem, koliko sebe smo pustili v delu ali v ljudeh; koliko svojih moči smo darovali; koliko časa smo podarili za nekoga; koliko skrbi smo mu izlili, koliko si za nekaj prizadevali, koliko hrepeneli ... Same stvari, ki se jih nikdar ne bo videlo, se jih nikdar dokazalo, morda tudi nikoli spoznalo. Kot ubogi vdovin dar, ki se je izgubil v množici zlata in srebra.

Naša resnica je trud, ki ga vložimo v življenje. Ali recimo raje ljubezen, ki jo pustimo za seboj. Da, ta nevidna smet, ki nikdar ne bo imela dovolj velikega priznanja, da bi se splačalo vlagati vanjo, čeprav vemo, da je edina stvar, ki bo ostala da dnu, ko bo vse zlato in srebro sprhnelo.

Komentarji

  1. Kaj še dodati? Če ne verujemo v tisto posmrtno življenje, ki smo ga praznovali prejšnjo nedeljo, potem je res vsak trud brez vidnih rezultatov brez smisla. Nebesa dajejo smisel našemu darovanju, žrtvovanju... So še ljudje, ki radovoljno darujejo kar imajo Bogu, saj verujejo, da je to najvišji možni dar, najboljša naložba.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tekmovalnost ni nujno vedno slaba. Če je ne bi bilo, verjetno danes tudi tega bloga in komentarja ne bi bilo. Brez tekmovalnosti ni napredka. Žal. Res je, da za tako dobrino plačamo zelo visoko ceno, vendar "gradnja vedno višjega stolpa" pomeni razvoj.

    Napaka v razvoju pa je ta, da pozabimo pravilno vrednotiti tudi majhne napore, ki pripomorejo do zmage. Vdova je na kratki rok prišla "zadnja" ... na dolgi rok - rok večnosti - pa prva.

    Naše hrepenenje rodi trud, trud rodi rezultate, ki se kažejo v napredku. Mislim, da gre za upoštevanje "zlate sredine", brez pretiravanja.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n