Besede za srce

» Sploh vam ni treba priti v Kalkuto, da bi odkrili Jezusa v najbolj ubogih med ubogimi. Najbolj ubogi so prav tam, kjer ste, zelo pogosto v vaših lastnih družinah. « (sv. Mati Terezija) Lani je v Rimu potekala sinoda o družini. Cerkveno učiteljstvo se je zbralo, da bi skupaj natuhtali smernice, kako delovati v družini sedanjega časa, to je v družini, ki so jo ranile ločitve in podobne sodobne bolečine. Vsi so pričakovali, da bo papež na koncu izdal dokument, v katerem bo pisalo, kako pristopati do katere družine, komu dovoliti zakramente in komu ne in podobne pravne rešitve. Pa je spet vse presenetil, če že ne šokiral. Odločil je, naj se vsak primer obravnava zase . Marsikdo je zavihal nos nad tem. To namreč vključuje velik napor, da pogledamo , doživimo in vstopimo v zgodbo vsakega človeka, da bi ga razumeli, preden ga začnemo soditi. Vendar drugače res ne gre. Mi bi radi vsakega človeka skrčili v svojo lastno zgodbo, v svoja lastna merila. Radi bi ga naredili za svojega sužn...

Priznam, da govoriti o denarju ni najbolj prijetno. Za vse ljudi je to nekakšna intimna boleča točka, ker je »imeti denar« v naši glavi isto kot »imeti trden temelj življenja« (» Najprej štalca, pol pa kravca «). Kdor se dotika denarja ljudi, pa tudi če samo z besedami, zato vedno tvega, da bo sprožil žolčno reakcijo. Upor ali sovraštvo ali še kaj hujšega. Kot da gre za napad na nekaj svetega. Kot da gre za napad na nekaj, kar ni samo moje, ampak jaz sam . Ko se dotikamo denarja, se torej dotikamo nečesa v notranjosti človeka – se dotikamo njegove resničnosti. Se dotikamo tega, kaj mu je v življenju pomembno . Ravno zato je tako zelo pomembno govoriti tudi o denarju – ker s tem govorimo o sebi. In ko razčiščujemo svoj odnos do denarja, hkrati ugotavljamo, koliko smo v svojem življenju svobodni. Da, na koncu gre za svobodo. Kajti zaradi nje je človek človek ali pa to ni. Denar namreč vedno lahko postane naš gospodar. Vedno, pravim, ker človeka vedno boli, ko ga mora dati od se...

Morda je res težko razumeti (Božje) odpuščanje in usmiljenje. V naših glavah je pač sistem, ki nas je naučil, da si za slaba dejanja zaslužimo kazen. In tako je, če nikdar nismo bili otroci, ampak samo sužnji. Kdor to težko razume, še težje razume njegovo veselje nad grešnikom, ki se vrne. Najtežje pa je menda razumeti, zakaj naj bi se vrnitve grešnika veselili tisti, ki smo bili z njegovim grehom prizadeti in oškodovani. Toda prav k temu smo poklicani vsi. Vsi smo poklicani k veselju nad grešnikom, ki se kesa. Posebno, če je to grešnik, ki je kaj slabega storil nam. Ko govorimo o usmiljenju in odpuščanju, moramo namreč vedeti, da pri tem dejanju sploh ne gre samo za posameznika, ampak vedno za skupnost . Ko je nekomu odpuščeno, je to veselje za oba, za tistega, ki je grešil, in za tistega, ki je odpustil. Ker sta oba trpela. Saj za človeka pač ni hujše stvari, kot da je sam. In greh osami oba, ki sta v odnosu. Zato je odpuščanje veselje za oba. Ali pa nismo razumeli, za kaj pravza...

» Svobodni odnosi so tisti, v katerih smo se odločili za drugega, ker ga imamo radi, in ne zato, ker ga potrebujemo .« (Katarina K. Erzar) Prvi kilometri Camina, starodavne 800 km dolge pešpoti, ki vodi v Santiago de Compostela, so baje nastlani s prtljago ljudi, ki so ugotovili, da so na pot vzeli preveč stvari, ki so jih rezale v hrbet in jim oteževale hojo. Zanimivo je, kako hitro se lahko človek odpove nečemu, kar se mu je zdelo pomembno, ko ga to žuli v ramena. Še bolj pa je zanimivo to, da človek kar naprej nosi to, kar ga reže v srce. O čem govorim? O svobodi. Naše življenje je polno stvari, ki jih ne potrebujemo. Sploh ne bom začel o reklamah in o »nujno potrebnih stvareh za življenje«, ki nam jih prodajajo. Ne bom začel o stotinah oblek, ki jih nikdar ne oblečemo, in stvareh, ki jih nikdar ne vzamemo v roke. Vsi vemo, da so naša podstrešja samo priročna smetišča. Toda žal so taka tudi naša življenja. In to je tisto, kar nas dela tako žalostne in nesrečne. Naše živl...