Svobodni v odnosih

»Svobodni odnosi so tisti, v katerih smo se odločili za drugega, ker ga imamo radi, in ne zato, ker ga potrebujemo.« (Katarina K. Erzar)

Prvi kilometri Camina, starodavne 800 km dolge pešpoti, ki vodi v Santiago de Compostela, so baje nastlani s prtljago ljudi, ki so ugotovili, da so na pot vzeli preveč stvari, ki so jih rezale v hrbet in jim oteževale hojo. Zanimivo je, kako hitro se lahko človek odpove nečemu, kar se mu je zdelo pomembno, ko ga to žuli v ramena. Še bolj pa je zanimivo to, da človek kar naprej nosi to, kar ga reže v srce.

O čem govorim? O svobodi.

Naše življenje je polno stvari, ki jih ne potrebujemo. Sploh ne bom začel o reklamah in o »nujno potrebnih stvareh za življenje«, ki nam jih prodajajo. Ne bom začel o stotinah oblek, ki jih nikdar ne oblečemo, in stvareh, ki jih nikdar ne vzamemo v roke. Vsi vemo, da so naša podstrešja samo priročna smetišča. Toda žal so taka tudi naša življenja. In to je tisto, kar nas dela tako žalostne in nesrečne.

Naše življenje je polno ljudi, ki jim nismo pustili oditi. Ljudi, ki jih ne moremo nositi, a smo jih vseeno vzeli s seboj. In z njimi naše nedokončane zgodbe, ki jih nismo hoteli končati. Tako v nas ostajajo laži, besede, krivice, krivde in neznosne bolečine. Bolj kot namreč koga oklepamo k sebi, več gorja delamo njemu, pa tudi sebi. In to počnemo, če ga jemljemo kot svojo pravico in ne kot dar. Toda drugi ni naša pravica. Zato ne morem biti svoboden, niti srečen, če človeka jemljem kot svojo last in ne kot nekaj, kar mi je bilo podarjeno.

»Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.« (Lk 14,26)

Naše vrednote so nad ljudmi, ki nas obdajajo. In če niso, potem bodo minile tako, kot bodo minili ljudje okoli nas. In ti bodo minili, če naj to hočemo ali ne. Vprašanje je samo, kaj bodo pustili v nas. O tem pa odločamo sami.

Zato je prava svoboda v ljubezni. Človeka pa imamo res radi takrat, ko ga lahko vsak trenutek izpustimo iz svojega življenja. Ko se lahko od njega vsak trenutek poslovimo s hvaležnostjo in odpuščanjem. Da bi bili svobodni, torej potrebujemo takšne odnose, v katerih smo se odločili za drugega, ker ga imamo radi, in ne zato, ker ga potrebujemo. Upam si reči, da to ni samo bolj prav, temveč tudi manj boleče. Za vsakogar.

Da bomo lažje razumeli, pa za začetek lahko gremo na podstrešje in ga pospravimo.