Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na oktober, 2021

Največ, kar imamo

Že dolgo vemo, da je prva, najpomembnejša zapoved, ki jo imamo kristjani »ljubiti Boga iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe.« (Mr 12,33) Pa nam jo evangelij vseeno kar naprej ponavlja. Morda zato, da ne bi pozabili. Morda pa tudi zato, da bi vsakič znova premislili, ali v svoji prepričanosti, da ljubimo, delamo morda kaj drugega …  Kajti moramo si priznati, da dandanes kar malce prelahkotno ravnamo z ljudmi okoli sebe. Hočem reči, da nam zadnje čase ni prav nič težko koga nahruliti, ga prebutati ali ga mimogrede ozmerjati, da se nam torej ne zdi nič kaj hudega, če se nekomu, ki se ne strinja z nami, kratkomalo odrečemo, ga izločimo iz svojega sveta. Kakor da bi bilo povsem vseeno, ali je ali ga ni, kakor da bi bilo celo bolje , če ga sploh ne bi bilo …   Povrniti vrednost Drugemu  Ta čudna lahkotnost v obravnavanju naših odnosov kaže na žalostno resnico, da nam človek ob nas danes ne pomeni prav nič več. Kar v bistvu niti ni tako čudno,

Omejitve in prioritete

Čeprav se zdi, da je Bartimaj poklical Jezusa, ni tako, ravno narobe je. Nekoč, že zdavnaj, je Bog vsadil vanj potrebo po Jezusu, že zdavnaj ga je klical k njemu. Morda tudi zato njegova slepota , škandalozno bo tole slišati, da je prav zaradi nje je Bartimaj veliko lažje začutil, koga potrebuje in kdo je v njegovem življenju res pomemben. »Ko je slišal, da je to Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: "Jezus, Davidov sin, usmili se me!"« In »mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil,« (Mr 10,47-48) je pač razumel, kaj je v njegovem življenju res pomembno – priti do Jezusa – in kaj manj – povzročiti javno zgražanje ali posmeh. To je bil sad njegove slepote.  Vrednost šibkosti  In vsakdo ima v svojem življenju svojo slepoto, omejitve, lahko jim rečemo tudi šibkosti , nekateri hujše, kot so težke bolezni, drugi spet lažje, kot biti manjše rasti ali ne prenesti višine, a vendar vsak svojo. In to precej pogosto dojemamo kot nekaj zelo tragičnega, nepošteneg

Polšji lov

Takole je bilo: po dolgem dnevu s Plamenčki, vrhpoljsko mladino, po igrah in katehezah in tradicionalnem zaključku pri ognju sem se s spalno vrečo zavlekel v osamljen senik, mejdun, kako je lepo v hladni poletni noči zaspati na senu, napravim se, še z napol odprtimi očmi nekako do konca zmolim brevir, ravno odložim očala in tik preden dokončno utonem v spanec, me prebode nekakšno hrkanje. Sprva temu ne posvetim pozornosti, samo obrnem se, da spalka s senom zašumi pod menoj. In ko ima ravno spet vse potihniti, spet to hrkanje, kihanje, cmokanje in zraven še praskanje. Vzamem baterijo in gledam. Ničesar ne vidim. Vstanem, se malce sprehodim in potem zagledam nad sabo samo dolg rep, ki smukne v lino. Sprožim par glasov, zaploskam, tako bom polha zagotovo odgnal. In sem ga res. Za uro ali dve. Še pred jutrom pa me je zbudil pravi rompompom, kakor da so imeli tam gori pod streho zabavo, morda celo pojedino, glede na to, da je bil žir prav na vogalu … In nisem več zaspal.  Nisem ga znal ujet

Obsedeni z dobrim počutjem

Prošnja Zebedejevih sinov sledi še eni, že tretji Jezusovi napovedi o njegovem trpljenju. Ta je še bolj nazorna kot pretekli dve, takole pravi Jezus na poti, ko hodi pred njimi : »V Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen vélikim duhovnikom in pismoukom. In zasmehovali ga bodo, pljuvali vanj, ga bičali in umorili; in po treh dneh bo vstal.« (Mr 10,33-34) Na tej poti bo torej tudi trpljenje in poniževanje in smrt.  Wellness družba  Odziv njegovih dveh učencev, ki v tej učni uri življenja prosita za »slavo«, je dobra Markova ironija, kako zelo smo ljudje obsedeni z dobrim počutjem , posebno danes, zdi se, da živimo v nekakšni wellness družbi . Dobro se počutiti – z drugimi besedami »biti srečen«, »imeti se fajn« – je trenutno pravzaprav edina zapoved, ki ji sledimo. Zato doživljamo pravo življenjsko katastrofo, če staknemo kako bolezen, izgubimo službo ali doživimo smrt ljubljene osebe, kakor da smo izvzeti iz življenja, če nam je v njem kaj odvzeto, če nimamo vsega, kar nam po splošn

L. Bastašić, Ujemi zajca

Dobitnica nagrade Evropske unije za literaturo 2020 se v svojem udarnem prvencu Ujemi zajca potopi globoko v kalne vode prijateljstva in odraščanja. Čustveno in narativno bogato seciranje zapletenega prijateljstva med dvema ženskama, ki ju življenje razdruži, nato pa spet pripelje skupaj, je umeščeno v format road trip romana po cestah nekdanje Jugoslavije. Mlada avtorica se na brezkompromisen način loteva predvsem tematik, ki posebej okupirajo mlajšo, milenijsko generacijo.  Izredno lep portret nenavadnega prijateljstva dveh zelo različnih deklet iz Bosne, ki je že dežela, sama po sebi sinonim za (bolj ali manj uspešno) sobivanje različnih. Bogat jezik, zgoščen slog pripovedovanja in pretresljiva zgodba, ki ni samo zgodba o tem, kaj se lahko zgodi med dvema osebama, temveč kako vse vojno dogajanje spreminja usodo posameznika, čeprav - kar je najlepšega pri tem - vojna tematika ne stopi v ospredje, niti kot metafora. Menda najlepši ali najbolj dovršen pa je konec, zaradi njega se spla

Nekaj ti manjka

Tokrat evangelij pred nas privede človeka, vrednega vsega občudovanja in spoštovanja, nekakšnega krščanskega Jana Plestenjaka, ki mu njegovo brezmadežno pojavo verjetno zavidajo kar vsi, ki so zbrani okoli njega. Kajti ko je po naštevanju vseh zapovedi mirno rekel: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti,« (Mr 10,20) se je med tam prisotno množico gotovo izvilo nešteto tihih vzdihov občudovanja in nevoščljivosti. Katera mama si ne bi želela imeti takega sina, kateri učitelj takšnega učenca …  Pa je vendar Jezus tudi temu na videz popolnemu človeku ubil utvaro in mu povedal nekaj škandaloznega: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« (Mr 10,21)  Problem popolnosti  Hoče torej Jezus reči, da tudi popolnemu človeku nekaj manjka ? Da lahko delamo karkoli, da lahko priplezamo na svoj osebni ali družbeni Olimp, da lahko brez napake izpolnjujemo vsa pravila in naredbe in zapovedi, pa nam bo vseeno še ved

Otrok in zvezde

Immanuel Kant si je za maksimo svojega življenja zapisal tole misel: »Vredno čudenja je le dvoje: zvezdno nebo nad mano in moralni zakon v meni.«  Farizejsko vprašanje: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« in njihov zelo pravni odgovor: »Mojzes je dovôlil napisati ločitveni list in jo odsloviti,« (Mr 10,2.4) pa kaže na neko izgubljenost, ki nastane, ko človek to dvoje neha občudovati. Prav tako izrazito spominja na celo vrsto naših dejanj in odločitev, ki velikokrat temeljijo na črki (zakona). Pogosto nekaj počnemo le zato, ker pač »tako piše«, ker je nekaj predpisano ali dovoljeno, tudi če smo v dvomih, ali je to sploh prav. Če dvom v to sploh še premoremo, dvom, ki je glas moralnega zakona v meni.  Tehnika  Kajti bodimo pošteni, da to vprašanje, ali je kaj prav ali narobe, pač danes pri našem odločanju ni več bistveno. Kot pravi U. Galimberti, je tako zato, ker je naš način razmišljanja v zadnjem času postal zelo tehničen in temelji na računanju , če pa je tako, potem ne vemo in