Polšji lov

Takole je bilo: po dolgem dnevu s Plamenčki, vrhpoljsko mladino, po igrah in katehezah in tradicionalnem zaključku pri ognju sem se s spalno vrečo zavlekel v osamljen senik, mejdun, kako je lepo v hladni poletni noči zaspati na senu, napravim se, še z napol odprtimi očmi nekako do konca zmolim brevir, ravno odložim očala in tik preden dokončno utonem v spanec, me prebode nekakšno hrkanje. Sprva temu ne posvetim pozornosti, samo obrnem se, da spalka s senom zašumi pod menoj. In ko ima ravno spet vse potihniti, spet to hrkanje, kihanje, cmokanje in zraven še praskanje. Vzamem baterijo in gledam. Ničesar ne vidim. Vstanem, se malce sprehodim in potem zagledam nad sabo samo dolg rep, ki smukne v lino. Sprožim par glasov, zaploskam, tako bom polha zagotovo odgnal. In sem ga res. Za uro ali dve. Še pred jutrom pa me je zbudil pravi rompompom, kakor da so imeli tam gori pod streho zabavo, morda celo pojedino, glede na to, da je bil žir prav na vogalu … In nisem več zaspal. 

Nisem ga znal ujeti, kot so ga znali naši predniki, tudi moj brat ga je kdaj v mladih letih, ko se je na jesen zbral s sodrugi in so potem šli med dupline. Bral sem, da so na tako imenovanih »polharijah« polhe lovili v posebne pasti na drevesih, seveda ne na polšinah oz. poljših luknjah, niso jih bezali iz votlih dreves, če niso bili ravno sestradani. Imeli so jih za zdravilno mast in za kakšen golaž, menda, pa za kože, ki so jih potem nosili v zimskih dneh, si mislite, pokrivalo iz polšjih kožuščkov, polhovka, je bila prepoznaven znak slovenskih študentov na Dunaju, med vojno pa so jo nemški okupatorji celo prepovedali, ker so menili, da se z njo izkazuje slovenstvo. 

Občudoval sem ga, kako tudi ne, ko sem bil sam tako neroden pri takihle stvareh. Jaz pa nisem znal tega, niti ne bi zmogel, menda, težko si umažem roke s krvjo, samo komarje, tiste zlahka pobijem, vse ostale živali pa pustim pri miru. Samo postanem in gledam jih, prikupne v svoji nepoznani naravi. 

A kaj ko me polhi niso pustili pri miru! Po eni strani razumem, kajti tako je bilo, da sem jaz prišel k njim domov, ne oni k meni, in kdo sem jaz, da bi lahko odločal, kaj kdo počne, kdaj je mir in kdaj se razgraja, ko sem pa samo gost? Pa vendar, bili so mi nadležni, kaj nadležni, dokler nisem vedel, od kod so prihajali ti glasovi, sem razumel, zakaj so nekoč ljudje dolgo verjeli, da polhe pase sam hudič, toliko cviljenja, škrebljanja, pokanja in lomastenja sredi noči ti resnično vzbudi srh v kosteh. In stvari, ki se jih boji, človek nadvse rad preganja, lovi jih v svoje pasti, posebno tiste, ki mu ponoči ne pustijo spati. Ali tiste, za katere se zdi, da mu kratijo njegovo svobodo … 

Težava pa je, da me polhi ne pustijo pri miru niti v farovški postelji, ne tekajo po podstrešju, ne, samo po mislih se podijo in mi ne pustijo spati. Pa jih ne morem ujeti, tako da mi vse do jutra ne dajo spati, škrebljajo in praskajo in jaz jih poslušam. Morda je pa samo to težava, da jih poslušam in jim verjamem. In je potem moje srce res votlo kot njihova duplina …

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, oktober 2021)