Preskoči na glavno vsebino

Nekaj ti manjka


Tokrat evangelij pred nas privede človeka, vrednega vsega občudovanja in spoštovanja, nekakšnega krščanskega Jana Plestenjaka, ki mu njegovo brezmadežno pojavo verjetno zavidajo kar vsi, ki so zbrani okoli njega. Kajti ko je po naštevanju vseh zapovedi mirno rekel: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti,« (Mr 10,20) se je med tam prisotno množico gotovo izvilo nešteto tihih vzdihov občudovanja in nevoščljivosti. Katera mama si ne bi želela imeti takega sina, kateri učitelj takšnega učenca … 

Pa je vendar Jezus tudi temu na videz popolnemu človeku ubil utvaro in mu povedal nekaj škandaloznega: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« (Mr 10,21) 

Problem popolnosti 

Hoče torej Jezus reči, da tudi popolnemu človeku nekaj manjka? Da lahko delamo karkoli, da lahko priplezamo na svoj osebni ali družbeni Olimp, da lahko brez napake izpolnjujemo vsa pravila in naredbe in zapovedi, pa nam bo vseeno še vedno nekaj manjkalo? Da je torej biti popoln nekaj človeku resnično nedosegljivega, namreč »rešiti se«? Jezus je neizprosen: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.« (Mr 10,27) 

Toda obakrat ko to Jezus pove, učencem in tistemu človeku, ki je pritekel predenj, ko jih sooči z lastno nepopolnostjo, ki je za človeka očitno nekaj neizogibnega, se vanje tudi »ozre«, in ta njegova gesta obakrat pomeni tudi, da tistega, ki mu to govori, tudi »vzljubi«. Izredno pomenljivo. Ker ima Jezus človeka rad tudi kot nepopolnega, torej ne da bi si to moral s čim zaslužiti. 

Bodimo pošteni, da si popolnosti ne želimo zaradi uresničitve svojih ciljev in izpolnitve lastnega smisla, tudi zaradi sreče in zadovoljstva ne, nikakor, želja po popolnosti je v nas samo zato, da bi z njo dosegli tisto, česar si v življenju želimo najbolj od vsega: da bi nas kdo občudoval, da bi nekomu nekaj pomenili, da bi bili nekomu nekaj dragocenega. Zato je v nas tako goreča in večna želja »biti nekaj več« od tega, kar sem sedaj, ki pa je, to si moramo priznati, vir našega tolikšnega nezadovoljstva, saj ob tem vedno znova trčimo v svojo nesposobnost. 

Človek ti manjka 

Zato to Jezusovo pojasnilo. Želja po popolnosti je v bistvu želja po drugem, zato »popolnemu« človeku nekaj manjka, manjka mu človek, manjka mu nekdo drug, ne pa lasten uspeh, ne pa zmaga nad svojimi omejenostmi. Zato namreč človekove nepopolnosti in nesposobnosti. Da bi razumeli, da vedno nekoga potrebujemo, da moramo za to nameniti vse svoje moči, prodati, kar imamo, in dati ubogim. Ne, da bi s tem nekoga kupili, ampak da bi s tem začeli nekoga potrebovati. Ker je ravno to vstop v Božje kraljestvo, odrešenje: biti ljubljen, ko nimaš nobene zasluge za to. In to je dar, ki ga lahko prejmemo samo kot nepopolni.

(misel ob 28. navadni nedelji, leto B)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j