Besede za srce

Vsi imamo težave s sprejemanjem življenja, kakršno je, pa ne govorimo samo o težkih boleznih, o smrtih, ki nas prizadenejo, morda celo uničijo, o zidovih nesmisla, pred katere pridemo, tudi o tem, vendar pa prav tako o čisto navadnem vsakdanjiku, kako težko je recimo sprejeti že vsak najmanjši poraz, da se ti je na primer zažgalo kosilo ali da je šel tvoj trud z otroki popolnoma v nič. Menda bodo za to krive kar predstave, ki smo si jih ustvarili o njem, češ, táko in táko mora biti »dobro življenje«, to in to moram v njem doseči in doživeti, sicer ni vredno piškavega oreha. In se sprašujem, od kod so zašle vame, kdo nam je povedal, kaj je dobro in kaj slabo življenje, saj je menda življenje vsakega človeka povsem drugačno, neprimerljivo, ukrojeno po meri. Se ni zato nekoliko neumno spraševati, ali je boljše življenje opice ali krave, Janeza Novaka ali Kim Kardashian?  Učne ure  Morda pa je zato tako, ker smo začeli življenje dojemati kot izpit , kjer se z zavistjo oziraš na ti...

»V začetku je bila Beseda. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.« (Jn 1,1.3) V osnovi, v temelju vsega je beseda, tako lahko razumemo »začetek«, in res je tako. Pomislite samo na to, kako hitro lahko ena sama beseda izboljša ali pokvari stvari, kako smo lahko samo zaradi ene besede dobre ali slabe volje. Beseda je tudi na začetku človeka, nekdo smo postali, ko nas je nekdo poklical, tako smo vedeli, da obstajamo, da nismo nihče. Z besedo je nastal odnos in ko je nastal odnos, smo nastali tudi mi. »V njej je bilo življenje.« (Jn 1,4)  Tako da beseda ustvarja. Ustvarja dobro in plemenito in ustvarja grdo in slabo med nami, nikoli ni nekaj slučajnega in zanemarljivega. Zato je od naših besed tako veliko odvisno, zato jih je treba pazljivo izbirati. Besede so namreč prve graditeljice odnosov , ti pa so vse in največ, kar imamo. Spomnimo se, zaradi njih sploh živimo, zaradi njih sploh obstajamo.  Prav to bi morali imeti pred očmi, ko se za besede odloča...

Tokrat evangelij pred nas privede človeka, vrednega vsega občudovanja in spoštovanja, nekakšnega krščanskega Jana Plestenjaka, ki mu njegovo brezmadežno pojavo verjetno zavidajo kar vsi, ki so zbrani okoli njega. Kajti ko je po naštevanju vseh zapovedi mirno rekel: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti,« (Mr 10,20) se je med tam prisotno množico gotovo izvilo nešteto tihih vzdihov občudovanja in nevoščljivosti. Katera mama si ne bi želela imeti takega sina, kateri učitelj takšnega učenca …  Pa je vendar Jezus tudi temu na videz popolnemu človeku ubil utvaro in mu povedal nekaj škandaloznega: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« (Mr 10,21)  Problem popolnosti  Hoče torej Jezus reči, da tudi popolnemu človeku nekaj manjka ? Da lahko delamo karkoli, da lahko priplezamo na svoj osebni ali družbeni Olimp, da lahko brez napake izpolnjujemo vsa pravila in naredbe in zapovedi, pa nam bo...

Jezus ni revolucionar, oznanjevalec je. Čeprav njegovo rohnenje po templju izgleda kot dejanje z vsem nezadovoljnega anarhista, z njim ne razbija, ampak gradi. »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« (Jn 2,19) Jezus namreč stvari ne uničuje, ampak jih postavlja na pravo mesto . »On pa je govóril o templju svojega telesa,« (Jn 2,21) tega je postavil za merilo prenove templja in vsega, kar je bilo v njem narobe. Namesto tržnice (Jn 2,16) je hotel v središče človeka spet postaviti osebo . Boga.  Menjava boga  Kaj je bila težava tistih prodajalcev in menjalcev, ki so sedeli v templju? Bili so metafora človeka, ki je tiho pričala o tem, da so si ljudje zamenjali boga, ne da bi se tega zavedali. Če namreč pridem v tempelj zato, da zadostim nekim pravilom o daritvah, si želim z nečim kupiti Boga, njegovo naklonjenost. Če pa lahko s čim kupim Boga, recimo z voli, ovcami in golobi in denarjem (Jn 2,14), in mislim, da je res tako, potem pomeni, da je bog tisto, kar mojega ...

Sredi težkih časov krmarimo svoje življenje, sredi nevihte, sami v čolnu sredi poti na »drugo stran«, nekje na poti, da postanemo drugačni, tako verjamem, na to pot nas je »primoral« Jezus (Mt 14,22), ko smo postali njegovi učenci, na pot našega spreobrnjenja, in na njej se dogajajo težke stvari. Veliko stvari nas namreč kot »nasprotni veter« ovira, ko se odločamo biti boljši ljudje, močno boli, ko se soočamo z dvomi in strahovi, s katerimi nas kot barko na morju zagrinja egoizem, prepričljivi so in govorijo, da drugače ne gre, da je živeti drugače nemogoče, da ta pot pomeni našo pogubo. In vendar je Jezusov glas: »Pridi!« (Mt 14,29) jasen in nedvoumen. Treba je iti čez. Treba je stopiti v razburkano vodo. Treba je hoditi po njej, četudi se to zdi nemogoče. Bog kot prikazen Tam, sredi te poti, je preizkušnja, ki jo mora opraviti vsak učenec. V samem središču viharja učenci srečajo neko po vodi hodečo »prikazen« (Mt 14,26), ne, Jezusa ne prepoznajo niti kot Boga, še manj kot člove...

Antonio Ciseri, Ecce Homo Na eni strani Pilat, na drugi Jezus. Bog in človek. In debata, v kateri se človek odloča o Bogu. In o sebi. Kajti vedno, ko se človek odloča o Bogu, se odloča tudi o sebi. Torej? Je? Ga ni? Mora biti. Mnogo ljudi si je že želelo svet brez Boga. Brez meja, bomo rekli, svet, v katerem lahko počneš to, kar želiš; če rečem drugače, svet, v katerem človek stopi na mesto Boga. In smo ga tudi imeli, takšen svet, le da se človek kot bog ni najbolje izkazal. Poglejte opustošenje, ki ga človek pušča v imenu svoje svobode, poglejte kakšnega zla je sposoben, kakšne krvoločnosti. Svet brez morale, svet, ki mu vlada dobiček in imperativ rasti brez brzdanja, to je svet, v katerem se človek igra boga: svet neizmernega bogastva – in svet neizmerne revščine, uničenja in smrti. V začetku, ko je Bog ustvarjal svet – tako pravi judovsko krščanski pogled – ga je ustvaril tako, da je postavljal meje: »Bog je ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Ne samo stvarstvu, tudi člov...

Spominjaj se, da si bil suženj … Zato ti je Gospod, tvoj Bog, zapovedal obhajati sobotni dan. (5 Mz 5,15) Spomnim se nekega napisa, mislim, da je bil naštikan na platno in da je zato seveda pripadal nekim drugim časom, tistim, v katerih je bilo malo težje preživeti kot danes. »Kjer se dela na nedelje, tam se sreča mimo pelje,« tako je pisalo. Mislim si, da je bil to za tiste čase, ko je bila večina ljudi najbolj odvisna od zemlje in vremena, precej pogumen napis, a se mi zdi tako poln zaupanja in vere, da obstaja še nekaj, kar presega zgolj človekovo preživetje: človekovo dostojanstvo, ki se kaže najprej v tem, da je svoboden . In cena svobode je kdaj res kruta, ker to recimo pomeni pustiti, da grozdje na nedeljo ostane na trti, četudi je velika možnost, da ga lahko sklati popoldanska toča in gre tako delo celega leta v nič. Toda pomembno je biti svoboden, celo bolj pomembno od hrane, bolj pomembno od udobne varnosti. Svobodi je namenjena nedelja, ne samo počitku od dela, ne s...

V Sloveniji se pripravlja veliki spopad, ne, boj, ah, kaj, mesarsko klanje . Brutalno bo. Dve vojski, ena proti drugi, s topovi, mitraljezi in vso ostalo ropotijo, z zastavami in parolami – in golažem, seveda. Za obrambo domovine pred nasprotnim taborom gre in vsak od njiju me novači za svojega. Vsak s svojo, edino pravo resnico, vsak s prepričanjem, da je nasprotni tabor prefrigani sovražnik, ki se me hoče polastiti. Vsak s pozivom, naj stopim med njihove vrste. Vse bi bilo v redu, če bi se preprosto pridružil katerikoli od obeh strani. Če bi postal ovca, pardon, vojak. Lepo je biti vojak, nič ni treba razmišljati, nič tehtati, samo poslušaš, samo ubogaš. Izklopiš etiko in moralo, prodaš svojo človeškost in pograbiš za puško … in streljaš, če se kdo prikaže. Poslušaš nadrejenega in polniš saržer, to je vse, on že ve, on vse ve. Težava je v tem, da sta obe strani prepričljivi, obe imata močne argumente ali pa govorita stvari, ki jih ne razumem, tako da se tako preprosto ne mor...

» Svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi .« (Jn 14,19) Zadnjič me je streslo, ko sem bral Apostolska dela. Baje se Kristus ni prikazoval vsem ljudem, temveč samo tistim, od Boga izbranim, ki so ga prej videli kot človeka (prim. Apd 10,40-41). Kot človeka, ne kot Boga. Ker je tako, da ne moreš videti Vstalega Boga, če ne moreš prej v isti osebi videti človeka. Človeka kot človeka in ne kot objekt mojega poželenja, zaničevanja ali sovraštva kakršne koli vrste že. Ali pa prezira, ta je od vseh najhujši. Da prascev, koz, oslov in še kakšnih drugih živali sploh ne omenjam. Da, vse to so osebe, ki dnevno živijo z nami. Ljudi pa vidimo res bolj malo … Poznate to situacijo, kajne? Za vsakogar imam pripravljenih sto reči, ki me motijo na njem, dobrih pa je resda bolj malo ali nič. Zato me je streslo. Ne toliko zaradi Boga. Zanj se ne bojim, da bi se nehal prikazovati. Za mene gre. Jaz ga ne vidim več . Jaz pa ga moram videti in ga moram vide...

Včeraj sem hitel v trgovino po pijačo in na drugi strani ceste Via Tritone je sedela stara italijanska beračica in res naglas preklinjala, da je vzbujala pozornost vseh, ki smo bili samo hipni mimobežniki tega trenutka. Zasrbeli so me prsti, vklopil sem že telefon, da bi jo posnel. Še sam ne vem, zakaj. Zakaj sem čutil to velikansko potrebo, da bi jo spravil na splet. Da bi se z menoj smejal še kdo drug? Da bi bil znan? Ali kaj sem hotel? Spraviti to ubogo človeško bitje v areno sodobnega Koloseja, da bi se z njo pozabaval? Da bi pregnal svoj dolgčas, ki v svoji neumnosti nima res več prav nobenih meja? Ustavil me je šele spomin na tisti nedavni grozljivo slavni prenos na Facebooku v Sloveniji ... V bistvu sem imel srečo. Če ravno takrat ne bi spal, bi se prav lahko tudi sam znašel med četrt milijonsko (!) množico gledalcev prenosa prav zaresnega mučenja človeka. Morda bi me potegnila vznemirljivost nečesa prepovedanega ali nečesa novega, škandaloznega, tistega za zastorom skrivno...

» Sploh vam ni treba priti v Kalkuto, da bi odkrili Jezusa v najbolj ubogih med ubogimi. Najbolj ubogi so prav tam, kjer ste, zelo pogosto v vaših lastnih družinah. « (sv. Mati Terezija) Lani je v Rimu potekala sinoda o družini. Cerkveno učiteljstvo se je zbralo, da bi skupaj natuhtali smernice, kako delovati v družini sedanjega časa, to je v družini, ki so jo ranile ločitve in podobne sodobne bolečine. Vsi so pričakovali, da bo papež na koncu izdal dokument, v katerem bo pisalo, kako pristopati do katere družine, komu dovoliti zakramente in komu ne in podobne pravne rešitve. Pa je spet vse presenetil, če že ne šokiral. Odločil je, naj se vsak primer obravnava zase . Marsikdo je zavihal nos nad tem. To namreč vključuje velik napor, da pogledamo , doživimo in vstopimo v zgodbo vsakega človeka, da bi ga razumeli, preden ga začnemo soditi. Vendar drugače res ne gre. Mi bi radi vsakega človeka skrčili v svojo lastno zgodbo, v svoja lastna merila. Radi bi ga naredili za svojega sužn...