Nevihta

Sredi težkih časov krmarimo svoje življenje, sredi nevihte, sami v čolnu sredi poti na »drugo stran«, nekje na poti, da postanemo drugačni, tako verjamem, na to pot nas je »primoral« Jezus (Mt 14,22), ko smo postali njegovi učenci, na pot našega spreobrnjenja, in na njej se dogajajo težke stvari. Veliko stvari nas namreč kot »nasprotni veter« ovira, ko se odločamo biti boljši ljudje, močno boli, ko se soočamo z dvomi in strahovi, s katerimi nas kot barko na morju zagrinja egoizem, prepričljivi so in govorijo, da drugače ne gre, da je živeti drugače nemogoče, da ta pot pomeni našo pogubo. In vendar je Jezusov glas: »Pridi!« (Mt 14,29) jasen in nedvoumen. Treba je iti čez. Treba je stopiti v razburkano vodo. Treba je hoditi po njej, četudi se to zdi nemogoče.

Bog kot prikazen

Tam, sredi te poti, je preizkušnja, ki jo mora opraviti vsak učenec. V samem središču viharja učenci srečajo neko po vodi hodečo »prikazen« (Mt 14,26), ne, Jezusa ne prepoznajo niti kot Boga, še manj kot človeka, ampak kot nepoznano in zato strašljivo bitje. Ne zaradi osebe, ki bi bila čudna in grozljiva sama po sebi, zaradi okoliščin, zaradi nevihte, zaradi vetra, zaradi valov, šele te razmere znanega človeka naredijo za prikazen, zato učenci Jezusa ne spoznajo, četudi jim sporoči: »Jaz sem. Ne bojte se!« (Mt 14,27)

»Jaz sem« je sicer tradicionalno svetopisemsko ime za Boga (2 Mz 3,14), tako se Bog predstavi človeku, kot »Jaz sem«, kot Prisotni, Obstajajoči, ki se je vrhu vsega v Stari zavezi izkazal kot nekdo, ki je obiskal in spremljal svoje ljudstvo skozi Rdeče morje (2 Mz 14). Toda sredi valov in nasprotnega vetra se lahko celo podoba Boga Rešitelja zdi kot nekaj strašljivega. Kajti on velikokrat sredi takih neviht prihaja k nam kot nekdo, ki ga nismo pričakovali kot rešitelja, kot prikazen, ki se je zaradi okoliščin bojimo, in nam ponuja roko.

Bog kot Rešitelj

Čeprav je to roka, za katero se zdi, da prosi za rešitev, da bi za nas spet postala človek in ne le strah vzbujajoča prikazen, je zato to v bistvu roka, ki nam jo ponuja Bog, da bi nas rešil. Takrat se namreč nehamo potapljati, kadar začenjamo verjeti v Boga Rešitelja, ki nas rešuje tudi tako, kot sami nismo pričakovali, tudi po »prikaznih«, neznosnih in nadležnih, za naš okus preveč drugačnih ljudi, ki stopajo v naše življenje. Zaradi njih namreč sploh vemo, da se potapljamo, da še nismo prišli na drugi breg, a da je tja treba priti.

Kajti pred glasom rahlega šepeta, preden pride Bog, je namreč vihar, je ogenj, je potres, ki lomi skale in ruva drevesa (1 Kr 19,11-12), je nevihta, ki ne divja okoli nas, da bi nas uničila, ampak da bi nas prebudila iz sna. Da bi videli, slišali Boga, ki nas obiskuje in rešuje.

(misel ob 19. navadni nedelji, leto A)