Vrh gore je bel kažipot očem
in jasen dan žari od vsepovsod
in sreča je, da je pred mano pot,
in to da vem, da slast je v tem, da grem.
Pripravljam nahrbtnik. Jutri zarana s skavti odrinemo na pot. Vem, kam gremo, in hkrati ne vem, cilj mi je jasen, a pot, posebno, ko na njej nisi sam, ne pripelje vedno tja, kamor si načrtoval. Prav zato vedno s težavo pakiram, v negotovosti se človek poskusi zaščititi, zato si na hrbet kar mimogrede nasuje ničkoliko stvari »za vsak slučaj«, če bo dež, če si kaj naredi, če mu bo mraz, če zboli … in potem tričetrt stvari prinese domov popolnoma nedotaknjenih. Misli si pač, da gre lažje skozi negotovost, če imaš pripravljene rešitve. In potem je preveč možnosti – in pretežko breme. Pretežko je hoditi skozi življenje, če hočeš vse rešiti, če nočeš nobenih vprašanj, če ne sprejmeš poti in vsega, kar je na njej neznanega. Predvsem tega, kar se bo s teboj zgodilo.
Pa je smisel poti ravno v tem, da se nikamor ne nasloniš, da preprosto polagaš eno nogo pred drugo in – zaupaš. Morda pa je to tisto najtežje, veš namreč, da se skozi življenje ne da priti samo s svojimi lastnimi močmi, življenje je pretežko, da bi ga živel sam. Prav zato grem, vedno znova, v tem je ta slast, ki se je veselim, v tem je sreča poti, skupaj z Zaplotnikom ponavljam, da te pot ustvari, da ti ne daje samo cilja, ampak še več, navadi te prepuščanja in opuščanja stvari, navadi te na to, da računaš na sočloveka, navadi te prositi za pot in za pomoč, navadi te žeje in lakote, navadi te pomanjkanja, skromnosti, hvaležnosti za malenkosti, kot je kaplja vode v vročem dnevu, navadi te utrujenosti in vsega dobrega, kar ta prinese človeku, navadi te zadovoljstva nad majhnimi koraki, navadi te poslušanja narave in svojega telesa, opaziti, da jasen dan žari od vsepovsod, navadi te ustaviti se, ko ne moreš več. Navadi te vedno znova spet vstati, navadi te navadi te biti človek, same koristne reči.
In vse, kar je prešlo kot brez sledu,
je zame vse bolj mrtvo, brez moči:
res je še tam, a le kot del poti
in le predhodje tega, da sem tu.
Kar pa res šteje, je ta slani znoj
in kamen, ki spotaknem se nad njim,
in lilast cvet, ki vanj se zastrmim,
in pa morda ta gora pred menoj.
Nazadnje v strahu pustim stvari doma – in s slastjo na poti ugotovim, da jih nisem potreboval. Da sem potreboval samo družbo, ljudi, to človek potrebuje bolj kot pa anorak, tri sendviče in pet vrst čevljev. Te smrti prinese pot, te odpovedi, zaradi katerih je sploh mogoče živeti in ki pomagajo razumeti, da je življenje samo biti tu, kjer sem, in da je to povsem dovolj,
ker to kar je za mano, me uči,
da pot, ki zdaj jo hodim, že čez čas
dobila bo nem, omrtvel izraz
kot vse, kar daleč spodaj že leži;
zato ne bom ostal doma. Šel bom, strahu, ki ga rodi napol prazen nahrbtnik, naproti, šel bom, kakor Janez Menart, ki mi je posodil pesem, in trepetaje pustil, da tudi strah postane del poti, ki sem jo hodil. Pustil si bom to slast, biti kot ptica, kot lilija na polju, to postaneš na poti, nekdo, ki je srečen samo zato, ker je ljubljen.
(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, avgust 2020)
Komentarji
Objavite komentar