Besede za srce

Ime mu je »Duh resnice« (Jn 15,26), Svetemu Duhu namreč, »neznanemu Bogu«, ki hodi skozi naše življenje, kot je nekoč Jezus, ki ozdravlja, kot je nekoč Jezus, ki govori iste stvari, kot jih je Jezus; vse torej, kar dela tudi resnica, zato mu je Jezus dal tako ime. »Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18,37)  Duh ogledala  Tako so Jezusovi učenci danes tisti, ki sledijo Njemu, ki sledijo Resnici. Grška beseda zanjo, aletheia , dobesedno pomeni »nekaj, kar ni (več) skrito«, nekaj, kar je kdo osvetlil in razkril. To dela Sveti Duh, On je Nekdo, ki pokaže na stvari, kakršne so, brez posebnega komentarja. Ki ravno zato izziva, provocira, vznemirja, saj radi živimo mirno življenje pretvarjanja , da smo nekaj, kar si mislimo, da smo, bolje povedano, kar si želimo ali kar si od nas želijo drugi. On pa nas zbuja, ko nam stavi pred oči resnico, ogledalo, saj je človek vedno nepopolno, nedokončano bitje in je soočanje z lastno resnico edino, kar mu daje rasti.  Njemu je torej...

O Bog, usmili se moje praznote!  Široko razstrtih, sivih dni,  teh široko upajočih oči,  o Bog, usmili se naše samote!  Razstri svoj plašč, razkošno tkan  z zvezdami višnjevih letnih noči,  ko speš mimo nas in Tvoj plašč šumi  kot sredi morja večnih sanj.  O stopi v ta stekleni čas  in kar je prozorno, naj potemni,  in kar je blizu, naj se izgubi,  naj nam kot iz višnjevih dalj spregovori  kot v gosti modrini Tvoj beli glas!  O Bog, usmili se nas, usmili se nas!

Na spomlad sem že videl tvoj obraz,  ko češnjam cvetje trgala si z glave.  In spet sem videl te poletni čas,  ko s točo rjula si čez žitne trave.  Zdaj je jesen. Zdaj več ne greš od nas.  Ker boš trgatev z nami praznovala  povsod si že postavila vešala  iz golih vej, štrlečih v beli mraz.  Zmrazi me, ko berem to Gradnikovo pesem, Mors victrix ji je dal ime, »Zmagujoča smrt« bi ji nekoliko olepšano rekli po naše, saj pač nekoliko melanholičnega pogleda na naš svet ne maramo, kakor da bi kdo hotel najti nekaj, kar bi pokvarilo idilo milnega mehurčka našega trenutnega počutja. Podobno kakor žalost smo tudi smrt popolnoma pregnali na obrobja naših mest in življenj, tam so zdaj pokopališča, tam so ljudje, ki so umrli jeseni in pozimi, spomladi in poleti , prav tako, kakor pravi Gradnik. Samo še vsake toliko trpimo, da nas ošvrkne, ko kot strašljiva neznanka stopi na prag naše hiše in koga vzame … In zato jo tudi hitro odslovimo, naj gre čimprej proč, ...

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjen...

Vrh gore je bel kažipot očem in jasen dan žari od vsepovsod in sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da slast je v tem, da grem. Pripravljam nahrbtnik. Jutri zarana s skavti odrinemo na pot. Vem, kam gremo, in hkrati ne vem, cilj mi je jasen, a pot, posebno, ko na njej nisi sam, ne pripelje vedno tja, kamor si načrtoval. Prav zato vedno s težavo pakiram, v negotovosti se človek poskusi zaščititi, zato si na hrbet kar mimogrede nasuje ničkoliko stvari »za vsak slučaj«, če bo dež, če si kaj naredi, če mu bo mraz, če zboli … in potem tričetrt stvari prinese domov popolnoma nedotaknjenih. Misli si pač, da gre lažje skozi negotovost, če imaš pripravljene rešitve. In potem je preveč možnosti – in pretežko breme. Pretežko je hoditi skozi življenje, če hočeš vse rešiti, če nočeš nobenih vprašanj, če ne sprejmeš poti in vsega, kar je na njej neznanega. Predvsem tega, kar se bo s teboj zgodilo. Pa je smisel poti ravno v tem, da se nikamor ne nasloniš, da preprosto polagaš eno no...

Ko dozori žito, ko se klasje kakor mirni valovi morja nežno pozibava v poletnem vetru in mu debelo zrnje mehko sklanja glave pod soncem, prav tedaj, ko se med škrlatnim makom mimoidočemu kot biseri nekoliko zamolklo svetlikajo njegovi pripognjeni vratovi, se vedno ustavim pred poljem in si potihem povem tisto res lepo, pretresljivo resnično Kuntnerjevo pesem:  Sprva si seme,  ljubezen sejavčeva,  da te poseje,  da te pozabi ...  Potem si pšenica,  zrela za igro  z vetrom  in s kosci.  Potem si nekomu  vsakdanji kruh.  Ko dozori žito, so ponavadi tudi duhovniška posvečenja, med zlato zemlje kapnejo prve rdeče kaplje krvi mladih, ki si še upajo v neznano, oni dan pa sem se med zrelimi klasi peljal na pogreb duhovnika, dopolnil je svojo žetev in tudi sam padel na tla, težak od bogate letine. Tam smo bili, v čudni tišini kropljenja na grobu so padala v zemljo semena , njegovi dnevi, ki jih bomo pozabili, njegove besede, ki so izzvenele,...

Prav tista pesem Kajetana Koviča o nekem eksotičnem južnem otoku , ki ga po zadnjih predvidevanjih verjetno še nekaj časa ne bomo videli, mi dandanes večkrat pride na misel, ne le kot spomin, kakor sanje o nečem drugačnem od te sedanjosti. Kakor človeško upanje v teh dneh je ta pesem, ko se vedno znova primika ali čerem obupa ali tolažbi zaupanja, da nas ladja mimo včeraj nasneženih tulipanov pelje nekemu južnemu otoku naproti. Je  južni otok.  Je . Daleč v neznanem morju je pika na obzorju. Je lisa iz meglè. Med svitom in temo iz bele vode vzhaja. In neizmerno traja. In v hipu gre na dno. In morje od slasti je težko in pijano. In sol zatiska rano. In slutnja, da ga ni. Da so na temnem dnu samo zasute školjke in veje grenke oljke in zibanje mahu. A voda se odpre in močna zvezda vzide in nova ladja pride in južni otok  je . Pa vendar pri upanju , ki si ga človek postavlja nekje pred obzorjem neskončnega morja, ko o kopne...

Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je refren irske skupine Dervish » They can't stop the spring « (2007), navdihnjen z žametno revolucijo na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, ki naglas kriči: »Lahko naredite karkoli, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Rad si ga pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že mnogo prej. Da namreč življenje zmaga , vedno, tudi ko ni pogojev za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če ni nobene poti. Ne gre za ceneni optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj povsem iz življenja rojenega, resničnega , kakor je resnično zelenje, ki se te dni prebija skozi sicer trdne, varne olupke na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje , danes, ko topli vetrc ziblje lipe pred hišo, in tudi jutri, ko bo spet padel sneg, v lj...

Kavarna. Miza: marmor, mrzel, siv - življenja otipljiva prispodoba -. V kozarčku konjak; nizko izpod roba; in lužica tam, kjer se je polil. Prst čopič je in lužica paleta; lenobno rišem: hišica, drevo, nad hišo sonce, klopica pred njo in roža, ki ob roži se razcveta. In še stezica, ki drži od hiše, in lepa žena, ki med rože leže … A v tem natakar vljudno predme seže, pobere vse in mizico pobriše. In gledam ga, kako svoj pladenj nosi, kako opleta sem in tja s prtičem in skoraj žalostno za njim zakličem: »Gospod natakar, še en konjak, prosim!« Morda ste to Menartovo pesem ( Croquis ) prebrali nekoliko otožno. Tudi sam sem jo, ko sem se prvič srečal z njo v gimnazijskih klopeh, kakor mrzla prha je bila na vse moje sanjarije o življenju, ki se je komajda začelo razvijati, hrepeneti, sanjati: hišica, drevo, nad hišo sonce, klopica pred njo in roža, lepa žena . Morda ne bo tako, kot si želim, morda življenje ne bo tako, kot ga pričakujem. Kot drevesa na robu zime sem ...

Kakó bit’ hočeš poet, in ti pretežkó je v prsih nosit’ al pekèl, al nebo? Stanú se svojega spomni, trpi brez miru! (France Prešeren, Pevcu ) Takole vrhunsko, globoko je zapisal on, Največji med našimi poeti, ki ga še vedno imamo samo za … pijanca. Seveda, tudi za pesnika, morda kdo zna kitico ali dve Povodnega moža, Vrbo, tisti z boljšim spominom tudi Apéla s kopitarjem, morda gre kdo na kulturni praznik celo na kakšno recitacijo ali koncert, vendar pa se ob tem, da je zapisal Zdravljico , napitnico torej, vsaj potihem in naskrivaj nekoliko nasmehnemo. Prešeren je v narodovem spominu še vedno bolj pijanec kakor poet. Kakor je velikokrat pri ljudeh, da si jih zapomnimo bolj po napakah kot po vrlinah, bolj po govoricah kakor po dejstvih. » Kdo zna noč temno razjasnit’, ki tare duha? « Seveda, dejstva so dolgočasna. Toda kaj imamo od tega, da je eden največjih poetov, kar jih je stopalo po naših tleh, za nas pijanec? Tudi sam sem pesnik, umetnik in natanko vem, kaj pomeni » ...

Nocoj ne morem spati. Pred očmi mi kakor sence dreves v vetru čez srebrno mesečino švigajo stvari, ki jih obžalujem, skrbi, ki mi polnijo glavo in srce. Veliko jih je, tako mnogo, da se mi zazdi, kakor da ni drugega v meni, kot da sem tudi sam sestavljen iz njih, trepetajočih senc in obžalovanj, tako kot one v meni se tudi jaz obračam po postelji in iščem zavetja, ki ga ni. Naenkrat nisem več sam. Okoli mene se prikažejo ljudje, ki sem jih razočaral, in njihove žalostne oči, pa stvari, ki sem jih naredil narobe, tako zelo mi je žal zanje, in za tiste, ki jih sploh nisem naredil, pa bi jih moral. Pa za moje grehe, za katere se zdi, da po njih nič več ni tako, kot je bilo poprej. Ker res ni … In potem vznika še vse, kar me čaka in česar me je strah, na tako zelo tankem ledu hodi človek, kadar želi biti srčen, čuteč, topel duhovnik … Vstanem, nobenega smisla nima, da se še naprej mučim na razburkanih rjuhah. Stopim do kuhinje in si pripravim čaj, morda me bo toliko pomiril, da bom zm...

Čas je, Gospod. Poletje bo zašlo. Zagrni z dolgo senco sončne ure, vetrove zakotali čez zemljo. Ukaži, naj dorase zadnji sad; nakloni še dva sončna, južna dneva, da se dopolni vse, kar dozoreva, in pade v težko vino zadnji slad. Kdor nima hiše, več je ne zgradi. Kdor je zdaj sam, še dolgo sam ostane, Nad pisma sklonjen, knjige neprebrane, in ko v alejah listje porjavi, bo šel nemirno tavat med platane. (prevedel: K. Kovič)

Sam grem po dolini kraški, kadar vanjo jutro sije in se morje zdrave sile v mlado dušo mi razlije. Sklonil bi se in pokleknil pred ognjenim veličanstvom, kakor kralj bi šel po Krasu v duši s silo in bogastvom. In pod silo mlade duše bi se zemlja premaknila, naša zemlja, bratje moji, k soncu bi se primaknila.

Dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancov je zasula že lopata! Odprte noč in dan so groba vrata; al dneva ne pove nobena pratka. Pred smrtjo ne obvarje koža gladka, od nje nas ne odkupjo kupi zláta, ne odpodí od nas življenja tata veselja hrup, ne pevcov pesem sladka. Naj zmisli, kdor slepoto ljubi svéta, in od veselja do veselja leta, de smrtna žetev vsak dan bolj dozóri. Znabiti, de kdor zdéj vesel prepeva, v mrtvaškem prti nam pred koncam dneva molčé trobental bo: "Memento móri!"

(odlomek) Čutiš, da te nič več ne teži; tvoja skorja v večnosti počiva, sok pod njo se zbira in kipi. In od zunaj vanj se žar preliva, ker na vrhu polno in žareče tvojih senc veriga se vrti. V tebi pa je že spočeto, kar vsa sonca preživi.

Nekje na soncu dolgo bi slonel in bi prešteval bele pajčevine jesenskih dni; gozd bi žarel in čakal da poletje mine; da listje porjavi in obledi, da pride čas, ko pade slana in potok se skali in je tema zarana. Nekje na soncu, daleč od ljudi, prešteval in pomišljal bi spomine ves dolgi dan, ko gozd žari in čaka, da življenje mine.

(Novomašnikom, sebi in vsem duhovnikom ob obletnici posvečenja) Sprva si seme, ljubezen sejavčeva, da te poseje, da te pozabi ... Potem si pšenica, zrela za igro z vetrom in s kosci. Potem si nekomu vsakdanji kruh.

Pa da bi znal, bi vam zapel o svetlo šumečih topolih, o kraškem soncu v hladnem septembru, o belih ajdovih dolih. Pa da bi znal, bi vam zapel o enem, o enem dekletu; tako rad jo imam in je ne dam za vse, za vse na tem svetu.

Danes bi moral naslikati zarjo in oblake rdeče in ptice pod nebom kajti jutri bo drug dan, popolnoma drug. Danes bi moral naslikati cvetje v livadi in žito v polju in brajde zoreče, kajti drugič bo druga pomlad in drugo poletje in druga jesen. Danes bi moral naslikati dekleta v tej pomladi, može v tem poletju, starce v tej jeseni, kajti drugič bodo drugi ljudje, drugi ljudje in drug svet.

Še vedno je nekje, poletje temno, tiho poletje s tvojimi očmi. Odšlo je, kakor stara karavana, čez reko časa. Zdaj sedi na drugem bregu, med zamolklimi drevesi — mirna, sklonjena postava. Kot da so tam velika, temna vrata iz brona, ki so vrezani na njih nejasni liki drevja in neznanih ptic — tih, bronast gozd. V njem pa še vedno čaka, ujeto v nežno kretnjo, kot da spi, temno poletje s tvojimi očmi.