Preskoči na glavno vsebino

On je Resnica


Ime mu je »Duh resnice« (Jn 15,26), Svetemu Duhu namreč, »neznanemu Bogu«, ki hodi skozi naše življenje, kot je nekoč Jezus, ki ozdravlja, kot je nekoč Jezus, ki govori iste stvari, kot jih je Jezus; vse torej, kar dela tudi resnica, zato mu je Jezus dal tako ime. »Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18,37) 

Duh ogledala 

Tako so Jezusovi učenci danes tisti, ki sledijo Njemu, ki sledijo Resnici. Grška beseda zanjo, aletheia, dobesedno pomeni »nekaj, kar ni (več) skrito«, nekaj, kar je kdo osvetlil in razkril. To dela Sveti Duh, On je Nekdo, ki pokaže na stvari, kakršne so, brez posebnega komentarja. Ki ravno zato izziva, provocira, vznemirja, saj radi živimo mirno življenje pretvarjanja, da smo nekaj, kar si mislimo, da smo, bolje povedano, kar si želimo ali kar si od nas želijo drugi. On pa nas zbuja, ko nam stavi pred oči resnico, ogledalo, saj je človek vedno nepopolno, nedokončano bitje in je soočanje z lastno resnico edino, kar mu daje rasti. 

Njemu je torej Jezus prepustil svoje mesto, zato je tudi odšel, da bi odslej njegovi učenci postali tisti, ki jih vodi Duh in ne človek, Duh, ne črka, Duh, ne meso. Da ne bi bili sužnji, niti ne slepi izvrševalci ukazov svojega voditelja, ampak ljudje svobode, ki to tudi so, kadar in dokler v svojem življenju iščejo. Kajti resnica je nekaj nikoli dokončno ulovljivega in razumljenega, in je taka ravno zato, da bi jo iskali, da bi ji tako kakor metulju sredi trav sledili po njenih neznanih, spreminjajočih se neugnanih poteh. 

So ljudje, ki se ravno zato bojijo resnice, v svojih kalupih ostajajo, zavezani na varnost, gotovost in pravila. Bi pač radi popolnosti, toda kaj, ko svobode ni brez napak. Zato biti »iz resnice« seveda ne pomeni biti popoln – »popolni« lažejo samemu sebi – pomeni pa biti do sebe pošten o svoji nepopolnosti, morda nič drugega kot to. Dovoliti, da vidimo stvari, kakršne so. Biti brutalno iskren, pustiti si zardelost pred samim seboj, dovoliti si neprijetna, neznosna, škandalozna vprašanja o sebi, pustiti si, da dvomiš. »Ne streči željam mesa.« (Gal 5,16) Tak je človek Duha, vedno v boju s seboj in svojo resnico. »Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici.« (Jn 16,13) 

Duh življenja 

Slišim jo, kakor veter premika moje veje, kakor studenec spodmika kamenje mojih načrtov in predstav. Zato prav tam, kjer je resnica, in samo tam rase življenje. »Tam, kjer imamo prav, / ne bo nikoli zraslo / cvetje spomladi. // Tam, kjer imamo prav, / je zemlja trda in poteptana / kot dvorišče. // Ampak dvomi in ljubezni / rahljajo svet / kakor krt, kakor plug. / In na kraju, kjer je nekoč stala / zrušena hiša, / se bo slišal šepet.« (J. Amihaj) 

Pridi, Duh resnice, in nam daj z njo tudi poguma za življenje!

(misel ob prazniku binkošti, leto B)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več