Besede za srce

Pretresla me je fotografija dveh predsednikov, ki se v Bazovici pred fojbo in pred spomenikom štirim upornikom držita za roke. Nenavadna, morda celo predrzna poteza za današnji čas, ko se te geste bojimo, ko nam je celo prav, da se je pod pretvezo epidemije izogibamo, pa ne zato, ker se bojimo virusa, bojimo se tega, da bi to morali nekoč storiti tudi sami. Zato ju je poklon žrtvam obeh narodov pred »svojimi« naredil za »izdajalca«, tako pač vedno poimenujemo človeka, ki si upa dregniti v vprašanje, ki je skelelo v našo resničnost, pa smo si ga, zaverovani v svoj prav, pometli pod preprogo … Razbirati življenje To njuno dejanje cenim predvsem zato, ker sta to dva človeka, ki sta oba zrasla v okolju, ki ve, da ima prav, in ki ve, da drugi nima prav, med ljudmi, ki oboji sebi pravijo osvoboditelji in drugim morilci. Zato je bilo treba veliko poguma za ta stisk, za ta poklon, ne samo, ker sta vedela, da ju čaka veliko transparentov ob cestah, ne, treba se je bilo soočiti z lastno re...

Morda je kriv tolikšen strah, ki nas je nedavnoma tesno zaprl v lastne hiše, morda pa kaj drugega, da je po stiski z epidemijo, ko se je vse skupaj vendarle malce odprlo in zrahljalo, vsa frustracija, ki smo jo občutili ob strogo zatajevanem vedenju, kakor cunami butnila v naš svet in z rušilnim valom besa pred seboj začela podirati bolj ali manj vse, kar je v njem neznanega, vprašljivega, drugačnega, nasprotnega, skratka vse, kar si nam še upa biti v strah in nelagodje. Vedno je tako. Ljudje čutimo strašansko potrebo po tem, da najdemo in obsodimo grešne kozle , ki potem nosijo krivdo za stvari, ki so v našem svetu in življenju narobe, in to so ponavadi ljudje, ki jih ne poznamo, ki se jih bojimo ali s katerimi se ne strinjamo. Problem obsojanja Problem takšnih »kozlovskih sodb« je, da so posebno rade črno-bele. Naenkrat je vse ali dobro ali slabo, ali črno ali belo, in je seveda takšno zato, ker se s tem tako zlahka operemo vsake krivde. Tako enostavno je, kadar so za zlo na sv...

Moramo priznati, da je Sejalec iz Jezusove prilike precej potratne sorte, ko stresa zrnje vsepovprek, ne pazi kaj preveč, kam bo padlo, ne, kakor da mu ni mar, kar je precej čudno, saj vendar pameten kmet za setev vendar prihrani najboljše seme, torej je to pravzaprav njegovo bogastvo, tega pa ni za raztresati. Z njim naj bi človek ravnal preudarno, celo pazljivo bi ga moral sejati, menda zrno za zrnom, ki bi ga kanil v drobne jamice v zemlji, ne pa kar takole na pamet … Potrpežljivost Kajti ravno posledica tega razsipništva so menda zrna, ki padejo ob pot , na kamnita tla , med trnje in še kam, kjer nimajo uspeha. Ali bolje rečeno, kjer se zdi, da nimajo uspeha, kajti uspeh je vedno tako zelo relativna stvar, ni vedno uspeh tisto, kar si pod to besedo predstavljamo, tudi glede zrnja, zdi se, da je sejalčeva potratnost namerna, ker je njegovo delo le tako lahko »uspešno« … Kajti resnica je, da Sejalec, Bog, vedno seje vedoč, da vse seme pač ne bo obrodilo. Da tudi ni v tem njego...

»Dobri pastir da svoje življenje za ovce,« (Jn 10,11) tako Jezus utemelji, kaj pomeni biti »dobri«. Ne smemo si misliti, da je to lahko samo enkratno dejanje, ko se recimo pastir postavi pred ovce in jih pred strelom ubrani s svojim telesom. Bolj bi rekel, da je to njegova vsakdanja drža, kar pastir počne kar naprej, ko vstaja še sredi noči, ko sebi odžira grižljaj, da bi imele tudi ovce kaj jesti, pa da jih v skrbeh išče, ko so se izgubile, to je njegovo vsakdanje umiranje, mislim si, da veliko napornejše in vrednejše od tistega, ki se zgodi samo enkrat – če se brez tega vsakdanjega umiranja sploh lahko zgodi … Skratka, »dobri« pastir je tisti, ki mu je za ovce mar , in to tako, da se mu to v življenju močno pozna, pri odločitvah, pri premoženju, pri utrujenosti. Dobri pastir namreč najprej daje , to pa je najprej napor , to pomeni »dajati svoje življenje«, biti hrana ljudem, s katerimi živiš. Malo ali vse? Vendar pa je »dati svoje življenje« predvsem primerna beseda za mero ,...

Ko dozori žito, ko se klasje kakor mirni valovi morja nežno pozibava v poletnem vetru in mu debelo zrnje mehko sklanja glave pod soncem, prav tedaj, ko se med škrlatnim makom mimoidočemu kot biseri nekoliko zamolklo svetlikajo njegovi pripognjeni vratovi, se vedno ustavim pred poljem in si potihem povem tisto res lepo, pretresljivo resnično Kuntnerjevo pesem:  Sprva si seme,  ljubezen sejavčeva,  da te poseje,  da te pozabi ...  Potem si pšenica,  zrela za igro  z vetrom  in s kosci.  Potem si nekomu  vsakdanji kruh.  Ko dozori žito, so ponavadi tudi duhovniška posvečenja, med zlato zemlje kapnejo prve rdeče kaplje krvi mladih, ki si še upajo v neznano, oni dan pa sem se med zrelimi klasi peljal na pogreb duhovnika, dopolnil je svojo žetev in tudi sam padel na tla, težak od bogate letine. Tam smo bili, v čudni tišini kropljenja na grobu so padala v zemljo semena , njegovi dnevi, ki jih bomo pozabili, njegove besede, ki so izzvenele,...