Potratni Sejalec

Moramo priznati, da je Sejalec iz Jezusove prilike precej potratne sorte, ko stresa zrnje vsepovprek, ne pazi kaj preveč, kam bo padlo, ne, kakor da mu ni mar, kar je precej čudno, saj vendar pameten kmet za setev vendar prihrani najboljše seme, torej je to pravzaprav njegovo bogastvo, tega pa ni za raztresati. Z njim naj bi človek ravnal preudarno, celo pazljivo bi ga moral sejati, menda zrno za zrnom, ki bi ga kanil v drobne jamice v zemlji, ne pa kar takole na pamet …

Potrpežljivost

Kajti ravno posledica tega razsipništva so menda zrna, ki padejo ob pot, na kamnita tla, med trnje in še kam, kjer nimajo uspeha. Ali bolje rečeno, kjer se zdi, da nimajo uspeha, kajti uspeh je vedno tako zelo relativna stvar, ni vedno uspeh tisto, kar si pod to besedo predstavljamo, tudi glede zrnja, zdi se, da je sejalčeva potratnost namerna, ker je njegovo delo le tako lahko »uspešno« … Kajti resnica je, da Sejalec, Bog, vedno seje vedoč, da vse seme pač ne bo obrodilo. Da tudi ni v tem njegov cilj, da vse obrodi, saj pač vedno ne more. Toda on seje, radodarno in požrtvovalno izgublja svoje seme, ker ve nekaj, česar ne ve vsak, ki se bo v občudovanju nekoč zazrl na zlato pšenično polje. Namreč to, da žito, ki vendarle požene, zrase iz mnogih semen, tudi iz tistih, ki niso zrasla nikoli, iz tistih semen, ki so bila zaman. Tudi – ali pa celo predvsem zaradi tistih – nekoč zrnje postane bogato zlato polje.

Kar smo sedaj, namreč zagotovo ne bi bili, če ne bi bilo tistih, ki so verjeli v nas, tudi ko za to ni bilo razloga, tistih, ki so nam odpuščali napake in neuspehe, naše malomarnosti in brezbrižnosti, in so sejali, ponujali vedno nove priložnosti, ki so poskušali in poskušali vedno znova, ne da bi vedeli, ali se »splača«, ker se verjetno ni. Tistih, ki so sejali v nas, četudi so vedeli, da bodo morda žalostni, ker bo šlo njihovo seme v prazno, kot bi ga vrgli v smeti. Pa so vseeno sejali.

Druga priložnost

Tako rase žito. Po roki potrpežljivega in nespametnega Boga, ki preko norih ljudi našega življenja seje in seje in ne preneha sejati nikdar, niti v še tako trdo zemljo ne. Pa vseeno še vedno seje in se ne naveliča. Kajti človek rabi čas, veliko časa. Veliko padcev, veliko nesmiselnih potez, veliko zapravljenih zaupanj, veliko preživetih razočaranj, veliko semen. Veliko poskusov, veliko priložnosti, tudi veliko izrabljenega zaupanja, da zrase, da požene korenine in nekoč vendarle obrodi svoj sad.

Naučimo se nekaj iz svojega življenja, s svojega žitnega polja, nekaj od Sejalca. Ponudimo drugo priložnost. Dolžni smo to svojim sejalcem. Kajti vse, kar smo, smo iz in zaradi drugih priložnosti. Zrasli smo iz potrpežljivosti. Kajti ljubezen vedno rodi ljubezen, ta pa rase zelo počasi.

(misel ob 15. navadni nedelji, leto A)