Besede za srce

» Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden. « (Mt 10,37)  Imeti rad Boga nad vsem drugim, imeti odnos do Njega na prvem mestu, pred vsem ostalim, seveda ne pomeni, da drugih oseb ne bi smeli imeti radi ali da bi jih morali imeti radi kaj manj kot Boga, ali pa, kot bi lahko kdo pomislil, da je treba med tema dvema odnosoma izbirati, sploh ne. Odnos z Bogom in bližnjimi se seveda ne izključuje. »Imeti Boga rajši« vendar pomeni razumeti, da se prava ljubezen do teh naših oblikuje ravno tedaj, ko obstajajo nekatere stvari, ki pa so nad našimi najbližjimi odnosi, svete stvari, ki jih ne prodamo za nič na svetu, stvari, za katere ne moremo popuščati nikomur, niti svojim najdražjim.  Imeti Boga rajši od nekega človeka – tudi sebe – temu rečemo vzgoja . In temu rečemo tudi ljubezen . Ko torej postavimo nekatere stvari nad svoja čustva, nad svoje koristi, nad svoje ugodje. Ko nekaj delamo zato, ker je to dobro...

Vsi, ki so slišali o dogodkih Janezovega rojstva, so si to vzeli k srcu in so govorili: »Kaj neki bo iz tega otroka? Gospodova roka je bila z njim.« (Lk 1,66) Razumeli so pač, da je to čudež, da je to dar , ki ga lahko ne bi bilo. In prepoznavati to glede naše domovine, katere čudežnega rojstva se spominjamo danes, je pomembno in hvalevredno. Zavedati se je, se spominjati dogodkov njenega nastanka, jo občudovati, se zahvaljevati zanjo. To je trenutek dneva državnosti. Videti in opaziti lepoto dežele, zajokati ob ganjenosti, da imamo svoj dom, svoje mesto pod soncem.  Vendar pa je samo to premalo. Tudi evangelist to ve. Domovina ni trenutek enega dne v letu ali začetna točka 35-letne zgodovine, kakor je rojstvo nekega otroka šele začetek tega, čemur rečemo človek, nekaj, kar je še treba ustvariti, nekaj, kar je treba vzgojiti . Zato po teh čudežnih dogodkih doda par besed o njegovem nadaljnjem življenju, povsem navadnem, povsem običajnem življenju, in pove, da je ta čudežni »otrok r...

» Bolje je zate, da prideš z enim očesom v Božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v peklensko dolino, kjer njihov črv ne umre in njihov ogenj ne ugasne. « (Mr 9,47-48)  V naših krogih debata pogosto nanese na vprašanje pekla , če ta obstaja ali ga ni. Ali je ta morda samo nek ostanek stare teologije, ki je želela vernika držati v strahu, da bi imela nad njim oblast, ali je pekel nekaj aktualnega tudi za sodobnega, vseh spon (in dolžnosti) osvobojenega človeka. Da pekla ni, je ponavadi ugotovitev, ki sledi vprašanju Božje dobrote: če je Bog res dober, potem pekla kot kraja večnega pogubljenja ne more dopustiti.  Kaj pa če »dobroto« razumemo narobe? Kaj če je tisto, kar se nam zdi nekaj dobrega, v resnici nekaj škodljivega? In če je pekel nekaj, kar človeku pomaga biti (pravilno) dober? Zato ima pekel za nas večji pomen, kot si mislimo, če se ob njem seveda ne sprašujemo, če je tam ogenj in če po njem skačejo kosmati peklenščki z rogovi. Pomembno pri tem j...

Težka je beseda »ne«, za tiste, ki jo izgovorijo, in za tiste, ki jo slišijo, za oboje enako težka, trdo in kruto zveni, zato jo razumemo kot besedo, ki dobremu in prijaznemu človeku nekako ne pritiče. Vendar nam je tako mišljenje žal prineslo zagrenjene ali pa zgarane ljudi, ki jih je teženje po »prijaznosti« pahnilo daleč stran od nje. Kajti nikalnice so veliko večkrat izkaz ljubezni kot sovraštva, ljubezni do sebe in celo do drugih ljudi. Beseda »ne« je namreč za človeka zdravilna, celo osvobajajoča, seveda, kadar je iskrena in dobronamerna, kadar ne zavzema, temveč brani. Ta beseda namreč postavlja meje. In te so za življenje pomembnejše, kot si mislimo. Postavljanje meja Ko jo izgovarjamo sami, se namreč zavestno vračamo k svoji realni podobi, ne precenjujemo se, niti se ne podcenjujemo. Z njo se osvobodimo prepričanja, da smo vsemogočni in da moramo biti vedno vsem na razpolago, pomaga nam spoznati, da ne moremo in ne znamo vsega. Po drugi strani pa beseda »ne« zaščiti naše...

Moramo priznati, da je Sejalec iz Jezusove prilike precej potratne sorte, ko stresa zrnje vsepovprek, ne pazi kaj preveč, kam bo padlo, ne, kakor da mu ni mar, kar je precej čudno, saj vendar pameten kmet za setev vendar prihrani najboljše seme, torej je to pravzaprav njegovo bogastvo, tega pa ni za raztresati. Z njim naj bi človek ravnal preudarno, celo pazljivo bi ga moral sejati, menda zrno za zrnom, ki bi ga kanil v drobne jamice v zemlji, ne pa kar takole na pamet … Potrpežljivost Kajti ravno posledica tega razsipništva so menda zrna, ki padejo ob pot , na kamnita tla , med trnje in še kam, kjer nimajo uspeha. Ali bolje rečeno, kjer se zdi, da nimajo uspeha, kajti uspeh je vedno tako zelo relativna stvar, ni vedno uspeh tisto, kar si pod to besedo predstavljamo, tudi glede zrnja, zdi se, da je sejalčeva potratnost namerna, ker je njegovo delo le tako lahko »uspešno« … Kajti resnica je, da Sejalec, Bog, vedno seje vedoč, da vse seme pač ne bo obrodilo. Da tudi ni v tem njego...

Ko dozori žito, ko se klasje kakor mirni valovi morja nežno pozibava v poletnem vetru in mu debelo zrnje mehko sklanja glave pod soncem, prav tedaj, ko se med škrlatnim makom mimoidočemu kot biseri nekoliko zamolklo svetlikajo njegovi pripognjeni vratovi, se vedno ustavim pred poljem in si potihem povem tisto res lepo, pretresljivo resnično Kuntnerjevo pesem:  Sprva si seme,  ljubezen sejavčeva,  da te poseje,  da te pozabi ...  Potem si pšenica,  zrela za igro  z vetrom  in s kosci.  Potem si nekomu  vsakdanji kruh.  Ko dozori žito, so ponavadi tudi duhovniška posvečenja, med zlato zemlje kapnejo prve rdeče kaplje krvi mladih, ki si še upajo v neznano, oni dan pa sem se med zrelimi klasi peljal na pogreb duhovnika, dopolnil je svojo žetev in tudi sam padel na tla, težak od bogate letine. Tam smo bili, v čudni tišini kropljenja na grobu so padala v zemljo semena , njegovi dnevi, ki jih bomo pozabili, njegove besede, ki so izzvenele,...

Menda ste že ugotovili, da je življenje težko . Če je tako, ste osvojili eno najbolj pomembnih človekovih odkritij. Ne zafrkavam, vedeti to je nekaj ključnega, da vemo, kako se življenja sploh lotiti. In če ste hkrati s tem odkrili, da ta njegova težavnost ni nujno nekaj slabega, potem ste lahko hvaležni za svoje starše. Ker ste zadovoljni ljudje. In taki ste, ker so vas prav oni naučili, da človek postane človek v živetju svojih dolžnostih do življenja in do sveta, ne pa v svojih pravicah. Izpolnjevalci želja Gotovo že poznate knjigo Marka Juhanta in Simone Levc, Varuh otrokovih dolžnosti . Če je ne, jo morate, skoraj nujna je za vse, ki se dandanes trudimo z vzgojo. Avtorja zagovarjata tezo, da stoji za današnjimi za življenje nesposobnimi otroki predvsem zmotno prepričanje staršev, da je treba za otroke narediti vse, da jih je treba obvarovati vsakršnega napora in odgovornosti. To prepričanje, ki naj bi bilo sad »ljubezni« do naših otrok, je prineslo na svet »nezadovoljne, pog...

Jezus z zahtevnostjo do svojih učencev pokaže, da je dober vzgojitelj. Dober vzgojitelj ima predvsem rad svoje oskrbovance. In čeprav danes vzgojiteljsko ljubezen večkrat razumemo kot »nekaj storiti namesto nekoga« ali še bolj priljubljeno »nekaj plačati namesto nekoga«, si moramo spričo pohabljenih otrok, ki jih na faks ali k zobozdravniku vpiše njihova mama, priznati, da nekaj pri tem ni v redu. Ali torej ljubezen pohabi otroka ali pa to ni ljubezen. Najslabše, kar imamo od obdobja vsesplošnega udobja, v katerem živimo, je, da ne ločimo več razvajenosti od ljubezni, prav razvajenost pa človeka uničuje bolj kot karkoli drugega, ker ga oropa zmožnosti, da bi v življenju, ki je po svoji naravi težko, sploh preživel. Ljubezen mu, nasprotno, v tem svetu omogoča živeti. Toda kaj je ljubezen? Slaba ocena Spomnim se svojega prvega eseja v gimnaziji. Pisal sem ga s popotnico odličnih ocen iz osnovne šole. Zato je bil tudi tak, osnovnošolski, in sem zanj, čeprav sem pričakoval dobro oc...

Pred štirimi leti sem nekega popoldneva, takrat še kot duhovni vodja v dijaškem domu, dijake na sončni dan našel na kavču, vsakega zazrtega v svojo bleščečo se čarobno škatlico. Tisti dan sem v svojem srcu telefonom napovedal vojno, trdo, neizprosno bitko do zadnje kaplje krvi. Takrat predvsem zato, ker se mi je zdelo nekaj pomembnega dijake spraviti ven, na sveži zrak in v odnose, težko je bilo gledati prostore, namenjene druženju, polne modre, mrtvo hladne tišine. Tako smo začeli s postno akcijo 40 ur brez telefona. Ne vem, koliko je bila uspešna, bila pa je potrebna. In je vsako leto bolj, ne le med mladimi. Od tedaj se je marsikaj spremenilo. Knjige in raziskave o problematiki se danes tudi v slovenščini množijo kot gobe po dežju. Mnogi vzgojitelji in družbeni delavci so zaznali težave, ki so jih ne samo v odnose, ampak tudi v življenje posameznika vsejale te tako privlačne elektronske naprave. Žive barve, intenzivnost, modra svetloba celo reorganizirajo možgane, kakor sem sli...

Otroci raziskujejo in preizkušajo, odrasli jih pri tem ne smemo zatreti Ko sem se v četrtem letniku gimnazije prvič srečal s poukom filozofije, nam je profesor povedal, da je to v prevodu »ljubezen do modrosti« ali, če rečemo malce po domače, kar »radovednost«. Ne vem, kako si predstavljate tiste prve filozofe, morda tako kot jaz, kot bradate možake, ki so veliko znali in veliko vedeli. Pa ne gre samo zanje. Mislim, da so se prvi filozofi sprehajali že po prazgodovinskih jamah in hoteli narediti stvari nekoliko drugače . Tisti ljudje, ki jim ni bila dovolj rutina, tisti, ki so hoteli nekaj več. Čeprav so bili obsojeni na neodobravanje in na »kompliciranje«, čeprav so jih prav zato gotovo velikokrat dobili po betici, prav zaradi njih danes ne živimo več v jamah in smo sposobni velikih dosežkov. Zasluga radovednosti. Nečesa najbolj človeškega, kar nosimo v sebi. Da ne? Poglejte otroka. Otrok je radoveden po naravi. Spomnite se samo njegovega večnega »zakaj« ali vsesplošnega »spoz...

Biti močan, to je velelnik sedanjih dni. Tisti mišičnjaki iz revij so se preselili med nas, fitnes, proteini, »street workout« in podobne stvari v imenu zdravja hodijo med nami in nam vzbujajo slabo vest. Ne tistim bolj rejenim, ampak tistim, ki smo se v šoli vedno čutili majhne, ponižane, zaničevane, češ, zdaj lahko postanem drugi Peter Klepec, vsi te bodo spoštovali, ko boš z brezo z lahkoto udrihal po sovražnikih in jih pometal pred seboj. In res je tako. Seveda ni tako samo pri fiziki, tudi moč v besedah in moč v dejanjih, v potezah, v odločitvah šteje. Nenazadnje od mene v teh vrsticah pričakujete nekaj močnega, ni res? Na prve petke kot tudi vsak drug duhovnik vsakokrat romam okoli bolnikov, vsak ponedeljek še v bolnišnico v našem kraju. Tam srečujem ljudi brez moči, ljudi, ki jih je življenje spravilo na tla. Tako podobni smo si, čeprav jaz mlad in zdrav, vendarle čutim nemoč pri svojem delu, veliko stvari gre po svoje, ne tako, kot sem si zamislil. Ene me presenetijo, za d...

Prav mogoče, da že imate novi urnik vaših otrok. Prav mogoče, da ste ga tudi že dopolnili … ali napolnili. Poleg šole še verouk in angleščina, treningi nogometa, pa tekme, ki sodijo poleg, glasbena šola, pa plesne vaje in morda še nekaj, kar ste si sami kot otroci želeli, pa niste imeli možnosti za to. Utrujajoče, se vam ne zdi? Pa ne mislim samo na starše, na otroke mislim. Mnogi med nami menimo, da je dobra vzgoja 24-urni nadzor nad otroki. Biti menedžer svojega otroka, ki mu do vrha napolnimo vsakdan z obveznostmi, da slučajno ne bi pomislil na neumnosti. Da ne bi zašel v drogo, v slabo družbo, v kakšno drugo nevarnost. Ali pa, da ne bi bil ves čas doma, da bi se imeli starši čas umakniti pred njim in njegovimi sitnimi vprašanji. Pa je to kvečjemu samo razlog, zaradi katerega starši postajajo preutrujeni in še bolj sitni taksisti, otroci pa popolnoma nesamostojne in neustvarjalne ovce. Nekaj strašljivega je dandanes imeti urnik z luknjami. Neopredeljeni čas sredi delavnika. Č...

Zagotovo nisem edini, ki se te dni nekoliko analitično sprehajam po (skoraj) minulem šolskem ali veroučnem ali vzgojnem letu, pretresam stvari, ki so se v njem zgodile, in primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih postavil na začetku, s sadovi dela, ki so se mi v teh soparnih junijskih dneh nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni ujelo ničesar velikega. Samo par semen, par drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn, in veliko razočaranja. Ni tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Kot malodane konec vsakega leta. »… seme pa klije in raste, da sam ne ve kako.« (Mr 4,27) Setev, kar jemljem kot svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov, beri: uresničitve zastavljenih načrtov. Bolj ali manj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe in načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je glavni razlog nezadovoljstva...

» Ne vesta, kaj prosita .« Apostola Jakob in Janez s svojo prošnjo me malce spominjata na otroke, ki prosijo svoje starše za kakšno krasno stvar s polic v trgovini. Zanimivo je, da ti otroci niso srečni. Vedno hočejo še več in več, sčasoma začnejo kričati in se valjati po tleh, dokler starši ne izpolnijo njihovih zahtev. Kako se mi smilijo. Ti otroci v svojem življenju še nikdar niso slišali besede »ne«. Zato tudi ne vedo, kaj v življenju je pomembno in kaj ne. Nešteto takih otrok sem že videl. Ta teden pa sem v trgovini srečal očeta s svojim sinom, ki je ravno tako začel prositi in moledovati za bonbone in ostalo bleščečo šaro, pa mu je v trenutku rekel »ne«. Čudno. Ta otrok se je pomiril. Sicer ni imel, kar si je želel. Imel pa je mir. Ni ga več vznemirjala neka nepotrebna igrača na polici. Bil je svoboden. Verjetno se nam včasih zdi, da se nam dogaja krivica, ker ne dobimo tega, kar v svojem življenju prosimo, tega, kar si želimo. Beseda »ne« je posebno v življenju kruta be...

Seme v zemlji je velik učitelj človeštvu. Seme raste. Samo od sebe. Ne veš, kako, in ne veš, če sploh, a raste. Ker rast ni odvisna od človeka, ampak od Boga. Na prvi pogled bi rekli, da je to super stvar. Nič se ti ni treba truditi. Čeprav sami pri sebi vemo, da najtežje opravilo kmeta, ki seje pšenico, ni sejati, temveč čakati , kaj bo iz tega nastalo. In če bo sploh kaj nastalo. To je teža tudi človekovega truda, ki je kdaj trud brez perspektive. Menda je to največji duhovnikov problem, morda tudi problem vseh, ki se kakorkoli trudijo z vzgojo: da mora vse iti tako, kot sem si zamislil. In da skozi to tudi vrednotim, ali je moje delo dobro in pravilno ali ne. Skozi to, koliko sem uspel nekega človeka približati svojim idealom. Iz tega izvirajo naše radosti in potrditve, a tudi naše mnoge žalosti in razočaranja. Ničkoliko trpljenja duhovnikov in vzgojiteljev, ničkoliko bolečin staršev sem že slišal, ker njihovi otroci niso takšni, kakršni bi po njihovem morali biti. Ker so kren...