Seme pa raste ...
Seme v zemlji je velik učitelj človeštvu. Seme raste. Samo od sebe. Ne veš, kako, in ne veš, če sploh, a raste. Ker rast ni odvisna od človeka, ampak od Boga.
Na prvi pogled bi rekli, da je to super stvar. Nič se ti ni treba truditi. Čeprav sami pri sebi vemo, da najtežje opravilo kmeta, ki seje pšenico, ni sejati, temveč čakati, kaj bo iz tega nastalo. In če bo sploh kaj nastalo. To je teža tudi človekovega truda, ki je kdaj trud brez perspektive.
Menda je to največji duhovnikov problem, morda tudi problem vseh, ki se kakorkoli trudijo z vzgojo: da mora vse iti tako, kot sem si zamislil. In da skozi to tudi vrednotim, ali je moje delo dobro in pravilno ali ne. Skozi to, koliko sem uspel nekega človeka približati svojim idealom. Iz tega izvirajo naše radosti in potrditve, a tudi naše mnoge žalosti in razočaranja. Ničkoliko trpljenja duhovnikov in vzgojiteljev, ničkoliko bolečin staršev sem že slišal, ker njihovi otroci niso takšni, kakršni bi po njihovem morali biti. Ker so krenili po svoje. Marsikdaj povsem drugače, kot smo pričakovali in si želeli.
Seme pa raste. Ne veš, kako, in ne veš, če sploh, a raste. Ker rast ni odvisna od človeka, ampak od Boga.
Resnično. Rast – torej kako se bodo naše vrednote in naš zgled prijeli in razrasli v življenju nekoga drugega – ni naša stvar. Je stvar Boga. Naša stvar je sejati. Sejati vsebino, ne oblike. Naša stvar je podarjati to, kar smo sami prejeli. Potem pa je naša stvar čakati. Naša stvar je nekoga pripeljati do srečanja s Kristusom. Kaj ima on pripravljeno zanj, koliko časa bo potrebno, da bo zrasel in odgovoril na svoje poslanstvo, kako se bo to kazalo v njegovem življenju, pa ni naša stvar. Samo to, da verjamemo, da bo Bog iz tega malega gorčičnega semena napravil veliko drevo.
Mnoge ljudi obsodimo in zavržemo, ker niso v skladu z našimi pričakovanji in normami. Hvalevredno in osvobajajoče je spoznati, da morda naš model življenja ne bi deloval v njegovem okolju, njegovem času, njegovem svetu, s katerim se sooča. Še bolj pa to, da je človek vesolje, ki ga ne bomo nikdar spoznali, in da je naše edino verodostojno sporočilo, ki mu ga lahko damo, spoštovanje in ljubezen do semena, ki je v njem. Božje seme je to.
Na prvi pogled bi rekli, da je to super stvar. Nič se ti ni treba truditi. Čeprav sami pri sebi vemo, da najtežje opravilo kmeta, ki seje pšenico, ni sejati, temveč čakati, kaj bo iz tega nastalo. In če bo sploh kaj nastalo. To je teža tudi človekovega truda, ki je kdaj trud brez perspektive.
Menda je to največji duhovnikov problem, morda tudi problem vseh, ki se kakorkoli trudijo z vzgojo: da mora vse iti tako, kot sem si zamislil. In da skozi to tudi vrednotim, ali je moje delo dobro in pravilno ali ne. Skozi to, koliko sem uspel nekega človeka približati svojim idealom. Iz tega izvirajo naše radosti in potrditve, a tudi naše mnoge žalosti in razočaranja. Ničkoliko trpljenja duhovnikov in vzgojiteljev, ničkoliko bolečin staršev sem že slišal, ker njihovi otroci niso takšni, kakršni bi po njihovem morali biti. Ker so krenili po svoje. Marsikdaj povsem drugače, kot smo pričakovali in si želeli.
Seme pa raste. Ne veš, kako, in ne veš, če sploh, a raste. Ker rast ni odvisna od človeka, ampak od Boga.
Resnično. Rast – torej kako se bodo naše vrednote in naš zgled prijeli in razrasli v življenju nekoga drugega – ni naša stvar. Je stvar Boga. Naša stvar je sejati. Sejati vsebino, ne oblike. Naša stvar je podarjati to, kar smo sami prejeli. Potem pa je naša stvar čakati. Naša stvar je nekoga pripeljati do srečanja s Kristusom. Kaj ima on pripravljeno zanj, koliko časa bo potrebno, da bo zrasel in odgovoril na svoje poslanstvo, kako se bo to kazalo v njegovem življenju, pa ni naša stvar. Samo to, da verjamemo, da bo Bog iz tega malega gorčičnega semena napravil veliko drevo.
Mnoge ljudi obsodimo in zavržemo, ker niso v skladu z našimi pričakovanji in normami. Hvalevredno in osvobajajoče je spoznati, da morda naš model življenja ne bi deloval v njegovem okolju, njegovem času, njegovem svetu, s katerim se sooča. Še bolj pa to, da je človek vesolje, ki ga ne bomo nikdar spoznali, in da je naše edino verodostojno sporočilo, ki mu ga lahko damo, spoštovanje in ljubezen do semena, ki je v njem. Božje seme je to.
" da je človek vesolje, ki ga ne bomo nikdar spoznali,"
OdgovoriIzbrišimalce pretiravaš, ama naj ti bo poetična svoboda. Nekak me moti to, da trdiš, da človeka ne bomo nikdar spoznali. Nikoli reci nikoli. Prihodnost tehnologije in znanja, kak človek deluje je.. zelo svetla. So celo našli predel možgan, ki se ga da nahecat v generiranje občutka "božje prisotnosti"..
https://en.wikipedia.org/wiki/God_helmet
" edino verodostojno sporočilo, ki mu ga lahko damo, spoštovanje in ljubezen do semena, ki je v njem. Božje seme je to. "
eh... verodostojno sporočilo? Vidiš kar hočeš videti, ne pa kaj je realno. Božje seme? Kak je potem bog naredu Hitlerja? Pa vse ostale psihopate, ki definitivno obstajajo danes med nami?
"Ker rast ni odvisna od človeka, ampak od Boga." da te citiram, da ne boš pozabu...
Bog je potem odgovoren za hitlerja? ne hvala za takega boga..
mogoče vidiš, kake logične bedarije pišeš?
Sem vesel, da stavek za stavkom prebereš in analiziraš. Seme pa raste ;)
OdgovoriIzbrišihehe.. ja.. a upanje ostaja... edino kar moraš narest je, da ne napišeš logične bedarije, ko utemeljuješ boga..
OdgovoriIzbrišito je vse kar hočem. Ko se tvoje izjave ne bodo zapletle v logične nesmisle ali pa zašle v trditve, ki so potegnjene iz klobuka brez dokazov.. Pa boš mogoče zmogel, kar niso zmogli v 2K let za tvojega boga, pa 10K let za vsa ostala božanstva..
In ko se to zgodi, jst ne bom imel problema spremenit mnenja.. Ni panike. Do takrat pa... sej veš. Religiozno pijančevanje ni zdravo za družbo.