Preskoči na glavno vsebino

Seme pa raste ...

Seme v zemlji je velik učitelj človeštvu. Seme raste. Samo od sebe. Ne veš, kako, in ne veš, če sploh, a raste. Ker rast ni odvisna od človeka, ampak od Boga.

Na prvi pogled bi rekli, da je to super stvar. Nič se ti ni treba truditi. Čeprav sami pri sebi vemo, da najtežje opravilo kmeta, ki seje pšenico, ni sejati, temveč čakati, kaj bo iz tega nastalo. In če bo sploh kaj nastalo. To je teža tudi človekovega truda, ki je kdaj trud brez perspektive.

Menda je to največji duhovnikov problem, morda tudi problem vseh, ki se kakorkoli trudijo z vzgojo: da mora vse iti tako, kot sem si zamislil. In da skozi to tudi vrednotim, ali je moje delo dobro in pravilno ali ne. Skozi to, koliko sem uspel nekega človeka približati svojim idealom. Iz tega izvirajo naše radosti in potrditve, a tudi naše mnoge žalosti in razočaranja. Ničkoliko trpljenja duhovnikov in vzgojiteljev, ničkoliko bolečin staršev sem že slišal, ker njihovi otroci niso takšni, kakršni bi po njihovem morali biti. Ker so krenili po svoje. Marsikdaj povsem drugače, kot smo pričakovali in si želeli.

Seme pa raste. Ne veš, kako, in ne veš, če sploh, a raste. Ker rast ni odvisna od človeka, ampak od Boga.

Resnično. Rast – torej kako se bodo naše vrednote in naš zgled prijeli in razrasli v življenju nekoga drugega – ni naša stvar. Je stvar Boga. Naša stvar je sejati. Sejati vsebino, ne oblike. Naša stvar je podarjati to, kar smo sami prejeli. Potem pa je naša stvar čakati. Naša stvar je nekoga pripeljati do srečanja s Kristusom. Kaj ima on pripravljeno zanj, koliko časa bo potrebno, da bo zrasel in odgovoril na svoje poslanstvo, kako se bo to kazalo v njegovem življenju, pa ni naša stvar. Samo to, da verjamemo, da bo Bog iz tega malega gorčičnega semena napravil veliko drevo.

Mnoge ljudi obsodimo in zavržemo, ker niso v skladu z našimi pričakovanji in normami. Hvalevredno in osvobajajoče je spoznati, da morda naš model življenja ne bi deloval v njegovem okolju, njegovem času, njegovem svetu, s katerim se sooča. Še bolj pa to, da je človek vesolje, ki ga ne bomo nikdar spoznali, in da je naše edino verodostojno sporočilo, ki mu ga lahko damo, spoštovanje in ljubezen do semena, ki je v njem. Božje seme je to.

Komentarji

  1. " da je človek vesolje, ki ga ne bomo nikdar spoznali,"
    malce pretiravaš, ama naj ti bo poetična svoboda. Nekak me moti to, da trdiš, da človeka ne bomo nikdar spoznali. Nikoli reci nikoli. Prihodnost tehnologije in znanja, kak človek deluje je.. zelo svetla. So celo našli predel možgan, ki se ga da nahecat v generiranje občutka "božje prisotnosti"..

    https://en.wikipedia.org/wiki/God_helmet


    " edino verodostojno sporočilo, ki mu ga lahko damo, spoštovanje in ljubezen do semena, ki je v njem. Božje seme je to. "

    eh... verodostojno sporočilo? Vidiš kar hočeš videti, ne pa kaj je realno. Božje seme? Kak je potem bog naredu Hitlerja? Pa vse ostale psihopate, ki definitivno obstajajo danes med nami?

    "Ker rast ni odvisna od človeka, ampak od Boga." da te citiram, da ne boš pozabu...

    Bog je potem odgovoren za hitlerja? ne hvala za takega boga..


    mogoče vidiš, kake logične bedarije pišeš?












    OdgovoriIzbriši
  2. Sem vesel, da stavek za stavkom prebereš in analiziraš. Seme pa raste ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. hehe.. ja.. a upanje ostaja... edino kar moraš narest je, da ne napišeš logične bedarije, ko utemeljuješ boga..

    to je vse kar hočem. Ko se tvoje izjave ne bodo zapletle v logične nesmisle ali pa zašle v trditve, ki so potegnjene iz klobuka brez dokazov.. Pa boš mogoče zmogel, kar niso zmogli v 2K let za tvojega boga, pa 10K let za vsa ostala božanstva..

    In ko se to zgodi, jst ne bom imel problema spremenit mnenja.. Ni panike. Do takrat pa... sej veš. Religiozno pijančevanje ni zdravo za družbo.



    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j