Ernest Hemingway, Starec in morje

To je krasna knjiga. Precej časa je čakala na polici. Potem sem jo nekega večera vendarle vzel v roke.
In v krasnem novem prevodu Srečka Fišerja sem užival v vsakem stavku. Pač svetovna klasika, ki si zasluži to ime.

Pripoved o Santiagu je tako daljna in tako bližnja, ker je - tako se zdi - stara toliko kot človeško razočaranje in napor preživeti, še bolj preživeti v umu in v duši, v upanju, še bolj kot fizično. Ker gre pri Santiagovem boju z ribo bolj za boj s samim seboj. Zato je ta knjiga tako dobra. In aktualna, kadarkoli jo odpreš. Zakaj se ta starec, ki nima moči, vendarle odpravi na morje, zakaj vztraja, zakaj porablja moči za nekaj, kar na pogled nima nikakršnega smisla? To so vprašanja slehernega dne. In slehernega življenja.

Poleg tega me je osupnil starčev pogled na morje. Kot ženo jo vidi, ne kot sovražnika. In kako drugače gleda na ribo. Kot na sestro, ne kot na plen. Povsem neznan svet, povsem nekaj novega je bilo to zame. Nekaj lepega in nekaj svežega, nekaj, kar tej trpki pripovedi starca, ki stoji sam in nemočen pred svetom, daje tako veliko bogastvo. Biti sam z njim pomeni zoreti. Zoreti na svojem morju.