Preskoči na glavno vsebino

Spati v viharju

Mr 4,35-41

Poznam ženo, na katere se težave in problemi kar lepijo. Poleg vsega težkega, kar ji je prineslo življenje, sta ji povrhu umrla tako mož kot sin. Vendar vam tega ne pravim zato, ker bi ne poznali nobenega takega človeka, temveč zato, ker me je presenetila njena reakcija na sinovem pogrebu. Bila je tako … mirna. Ni bila vdana v usodo, ni bila brezbrižna, nikakor. Seveda je bila žalostna, a je bila hkrati tudi tako zelo mirna.

Tega nisem razumel. Kot ne morem razumeti – in sicer skupaj z učenci – kako je lahko ob viharju na morju Jezus mirno spal. Kdo lahko spi v viharju? Samo tisti, ki se ne boji. In to je lahko samo nekdo, ki je tak kot Jezus. Ki je ljubljeni sin, popolnoma prepričan, da leži v Očetovem naročju, in da mu zato nobeno zlo nič ne more.

To Jezusovo spanje je moj ideal kristjana, svobodnega človeka. Ker lahko takole sredi neurja spi samo svoboden človek. In svoboden človek je tisti, ki je osvobojen največje sužnosti, kar ji lahko zapade človek – suženjstva strahu. Kako zelo človeka ohromi strah! Zaradi njega dela stvari, ki jih ne bi storil nikdar. Zaradi strahu dela zlo, zaradi strahu je nasilen, zaradi strahu popolnoma pozabi na svojo vrednost.

Vsega tega me osvobaja Jezusovo spanje. Vera, zaupanje, da sem res sin. In to bom tudi pri sebi postal takrat, ko bom prepričan, da sem vseskozi v Božjem naročju. Ko bom prepričan v to, da mi Bog vedno daje tega, kar potrebujem. Tudi tedaj, ko mi daje preizkušenj. Kajti »moč se dopolnjuje v slabotnosti.« (2 Kor 12,9)

Komentarji

  1. "Kdo lahko spi v viharju?"

    razno razni ljudje.. Ponavadi oseba, ki cist ne razume situacije..


    "Kako zelo človeka ohromi strah! Zaradi njega dela stvari, ki jih ne bi storil nikdar. Zaradi strahu dela zlo, zaradi strahu je nasilen, zaradi strahu popolnoma pozabi na svojo vrednost."

    in si napisal bistvo.. Vsa živa bitja imamo strah.. Prvinski strah. Religije pa živijo od tega strahu. Ponujajo lažnivi obliž, ki navidezno vzame ost iz smrti.. In imamo potem samomorilske bedake, ki upajo na 72 devic po smrti.. Pa navadne vernike, ki trošijo svoj drobiž vsak teden za en sam stavek.. "sej bo vse vredi.. Še mal potrpite, sej bo boljš.."

    In lažnivi kler, ki ponuja take odgovore za malo ceno. Je treba samo ugasnit svoj razum in se seveda pokorit duhovščini..

    In potem imamo en kup populacije, ki živi ugasnjeno življenje. Avtomati, ki ne razmišljajo o ničemer. Bo že "bog" poskrbel.. Kot za onih 6 miljonov otrok na leto starhi pod 5 let.. bo že boh nastimal..


    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej