Besede za srce

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da b...

Vse lepo za vse naj gre v novo leto , tako gre Hamova pesem, ena od tistih, ki se jo bomo te dni naposlušali na radiih, a tudi ena redkih, ki je tega vredna, vse lepo naj gre, naj gre v novo leto, naj konča in vse na novo se začne. Velika stvar je, da nekdo zna in zmore nekaj končati in nekaj na novo začeti , Hamo je zadel v piko, točno to pomeni želeti in ustvariti vse lepo za vse : začeti novo leto.  Ker je vse preveč grdih stvari v našem času povezanih s tem, da še nismo končali zgodb, ki bi jih morali, namesto pik postavljamo vejice, dvopičja in podpičja. Vsak »oprosti« ima še kak »ampak«, vsakemu »odpuščam ti« dodamo »toda«. Nočemo končati niti težkih zgodb, ker se s koncem seveda nečemu odpovemo, tako namreč preteklosti ne moremo uporabiti za orožje prihodnosti. Vedno se splača imeti pri sebi kak adut iz rokava, da bi z njim udarili nazaj, če nas kdo mahne po desnem licu (Mt 5,39). In agonija se nadaljuje. Raje trpimo, kot da bi končali nekaj, česar že zdavnaj ne bi smelo...

Nikoli ne bom znal prav dobro odgovoriti, zakaj viharji, zakaj neurja, zakaj pobesneli hudourniki, ne samo zunaj, tudi tisti znotraj človeka, zakaj torej »silen vihar, ki kruši gore in lomi skale«, zakaj »za viharjem potres« in za potresom ogenj«. Vem pa in vidim, da je »za ognjem glas rahlega šepéta,« (1 Kr 19,11-12) tihega sočutja sredi bolečine, nežne ljubezni in pozornosti, vedno pogosteje to vidim, vedno bolj prepričljivo, tudi v nedavnih slovenskih katastrofah s poplavami, tornadi, plazovi.  Morda zato vse to stopa »pred Gospodom«, ker šele stiska zares odpira srce človeka človeku – in Bogu. Kako se je zaradi te katastrofe odprlo marsikatero srce, ki je bilo dotlej kot kamen, kako prizanesljivi smo postali, kako človeški. Da, včasih mora Bog porušiti mostove, da bi začutili, kako zelo jih potrebujemo. Kako zelo potrebujemo človeka ob sebi.  Podvig življenja  Toda za to, da Bog stopi v človekovo srce in ga napolni s svojo ljubeznijo, terja od človeka nekaj težkega, r...

Vzdušje v naši domovini je na strahotno nizki ravni. Ne gre samo zato, da nas stiska draginja in visoki stroški za življenje, ne samo, da nas vse, še promet na cestah spravlja v obup, ne samo, da se okoli nas vse vredne stvari, ki smo jih spoštovali in cenili, sesuvajo kakor hišice iz kart, vse to se da nekako preživeti. Bolj pa me skrbi to, da se ljudje – ne vem, ali nas želi kdo načrtno skregati ali pa je to le trend, ki se je počasi, preko naših izbir, zgradil sam od sebe – počasi obračamo drug proti drugemu in namesto brata v drugem gledamo tekmeca, morda nasprotnika, morda celo sovražnika.  Nasilje  Ljudje smo se začeli drug drugega bati , to je, kar me zares skrbi, bati se mnenja in prepričanja drugih, bati se njihove drugačnosti, bati se stika z njo. »Ne bojte se ljudi!« (Mt 10,26) pravi Jezus ob tem.  V zadnjem času namreč vidimo, kaj to ustvarja med nami: porast narcizma in sebičnosti ter z njima tako zelo povezanega nasilja, celo med mladimi in otroki, ki so sam...

Človek ima rad trdnjave, močne in neprepustne zidove, znotraj katerih se počuti miren in varen. Hiše svojega lastnega prav nam dajejo občutek spokojnosti in moči – pijan, lep občutek, ki si ga želimo nadvse – lepo nam je v njih, ker se nam tam vse klanja in nas hvali, v njej smo kralji in pomembneži in vanjo kritiki nimajo vstopa.  Toda če ne od zunaj, v to hišo gotovo vstopi kaj od znotraj. »Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne vstopi v ovčjo stajo skozi vrata, ampak se splazi vanjo drugod, je tat in ropar.« (Jn 10,1) Vanjo se namreč vedno zapiramo iz strahu , ta se splazi vanjo »od drugod«, iz človekovega srca, od tam prileze tiho in neslišno, strah pa je začetek vsakega zla.  Človekova varnost tako zlahka postane tesen zapor, zadušljiva kletka, včasih ne da bi se tega sploh zavedali. Človek v njej slejkoprej postane agresiven, ko brani svojo varnost in svoj prav, in zato tudi sam. Zato je kljub vsemu treba imeti vrata , če hočeš dobro živeti, da »hodiš noter in hodiš ven...

Doživeti novo leto našega življenja je vedno kakor bi v roke dobili otroka, Božjega otroka, Dete Jezusa. Tako kot otrok je tudi ono namreč nekaj novega, nekaj neznanega, lahko rečemo tudi po svoje podivjanega, kar moti našo vpeljano vsakdanjost, nekaj neugnanega kakor plamen grma, ki je gorel, pa ni zgorel . Tak je pač Bog s svojimi nenavadnimi in nelogičnimi idejami, sem in tja se suče in nihče ga ne more ujeti. Samo sledimo mu lahko, samo sprejmemo lahko to neznano Božje dete … ali pa se ga bojimo.  Strah  Strah pa je še nekaj hujšega od tiste Detetove neugnanosti, kot vrtinec lijaka nas na sunek lahko potegne v neko panično neprištevnost. Strah je namreč tisti, ki povzroča zlo v nas in na svetu, vojne, izkoriščanja, hudobijo, zaradi njega smo agresivni in nasilni, zaradi strahu se zapiramo pred drugimi in pred ljubeznijo, zaradi njega človek postane suženj prenekaterih stvari, ko se želi tega Deteta znebiti in narediti po svoje, in tako – v službi svojega preživetja – posta...

Menda se vsakdo od nas kdaj znajde na tnalu življenja, hočem reči, ko pride v težko situacijo, v kateri ne vidi pametne rešitve, ko se je torej treba odločiti med dvema (pre)težkima stvarema. Nekaj takega je bila ta Jožefova zagata, po eni strani je vedel, da s tako popotnico, kot je otrok neznanega porekla, v zakonu ne bo šlo, po drugi pa je imel Marijo še vedno tako zelo rad. Čeprav ni naredil najslabšega, kar bi lahko, da bi jo torej pravičniško prepustil kamenjanju, je bila njegova rešitev še vedno nekoliko prestrašena , »ni je hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslôvil.« (Mt 1,19)  Strah  In ravno to je tisto, zaradi česar se Jožef ni mogel dobro odločiti. Saj vedno vemo, kaj je prav , da bi to tudi dejansko uresničili, pa nam ponavadi preprečuje strah . Kajti strah dela že tako težke stvari še težje, kot so sicer. Težo jim dodaja tako, da pred človeka prinese ves napor, ki ga je treba za kaj takega, pa ga drugače ne bi bilo treba, recimo odpoved željam,...

Od višnjegorske sodbe dalje (ali pa še od prej) ljudje iščemo »grešnega kozla«, nekoga, ki bi mu naložili krivdo za vse, kar je narobe v svetu in v našem življenju. Kar naprej to počnemo, odvisno od tega, kaj je »moderno«, trenutno so za vse krivi Rusi, v času »Black Lives Matter« so glave na kipih izgubljali kolonialisti, čez čas bo prišel na vrsto kdo drug, ki bo tako ali drugače izpostavljen. Morda tudi jaz, morda bom tudi jaz nekoč v areni, kriv za vse, ker pač nisem nedolžen. Tudi jaz sem grešnik.  Obsodba  In grešniki so bili tudi pismouki in farizeji, ki so pred Jezusa pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prekršku (Jn 8,3), »grešnega kozla«, s katerim so skušali zakriti svoje napake. Jezus, tudi njega so imeli za krivega, »to so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga lahko tožili.« (Jn 8,6)  Ljudje to počnemo iz negotovosti, zelo priročno je imeti nekoga, na katerega lahko stresemo vse frustracije iz nemoči, ki se nam nabirajo v prsih, pa tudi iz strahu to poč...

Očitno nikdar ni bilo nič drugače. Tudi apostoli so se ujeli v past varajoče miselnosti sveta, ki časti zmagovalce, prvake. »Med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji.« (Mr 9,34) Od kod ta naša sedaj še toliko bolj poveličana potreba, da bi bili prvi, največji, najboljši v čemerkoli že? Da bi bili v svoji okolici vsaj opaženi, če že ne oboževani?  Prvaki so sami  Mislim si, da je za tem silnim siljenjem v ospredje, vsemi mogočimi tekmovanji, šovi s talenti in doseganjem rekordov pravzaprav velik strah pred samoto . Kdor hoče biti prvi, večji od drugih, v nečem zmagati, to verjetno počne zato, ker se ima tak, kakršen je, za nekoga brez vrednosti .  Svet pa ponuja napačen odgovor na to našo veliko potrebo po ljubljenosti . Biti v čem prvi in najboljši še ne pomeni, da te bo kdo zaradi tega imel rad. Kvečjemu nasprotno, saj vemo, da je cena zmage velikokrat tudi veliko sovražnikov, saj si nad vsemi le, če si tam edini – in potemtakem tudi sam . Samot...

Nevihte so dejstvo, vedno so bile in vedno bodo – in zgodilo se jih bo še veliko. Morda tudi zato, ker so še edino Božje sporočilo človeštvu, ki ga to še zmore slišati. V tistem, ko nastane velik vihar in valovi pljuskajo v čoln, ga praktično zalivajo, pa Jezus na krmi mirno spi. Kako znan prizor. Čeprav viharji premetavajo naše življenjce kakor čolnič na morju, se kljub temu ob njih večkrat niti ne prebudimo, kakor da se ni nič zgodilo. Ali pa se vendarle za hip zdramimo, z očesom poškilimo na situacijo in potem, misleč da ji bomo s tem ubežali, zopet zadremamo, glavo zarinemo globoko v pesek. In ljudje okoli nas podobno kot Jezusovi učenci čudno sprašujejo: »Ti ni mar, da se potapljamo?« (Mr 4,38)  Ti ni mar?  Apatija  Neverjetno me je strah apatije našega časa, našega spanja na krmi čolna, v katerem smo vsi, tistega grozljivega občutka, da nam je za stvari v našem svetu postalo preprosto vseeno. Pa kaj, če se sto ljudi utopi na morju. Pa kaj, če se drugim godi krivica....

Ni najhujša stvar trpeti, ni najhuje umreti. Najhuje je živeti brez upanja .  Zato leto za letom prebiramo Jezusov pasijon, ki je pravi učbenik upanja , zato ga prebiramo tudi letos, ko smo malodane ostali brez upa, da bo kdaj kaj bolje, da bo kdaj kaj drugače, saj je »luč na koncu tunela« še vedno enako daleč in mi smo od vsega čakanja že utrujeni. Tako se človek vda, od utrujenosti nad lastno nemočjo , in potem živi, kot da bo večno tako, kot je, brezciljno tava iz dneva v dan, ker je boj proti temu malodušju – kakor izgleda – že vnaprej izgubljen.  Pojmovanje trpljenja  Pa ni težava v obdobju, ki ga preživljamo, težava je bolj v prepričanju, ki si ga delimo, da je dobro in polno življenje tisto, ki je polno uspehov in zmag, in da je slabo življenje tisto, ki je polno trpljenja in preizkušenj. Trpljenje nam je postalo odveč, brez smisla, ravno tako smrt, zdi se, kot da ne spada v ta naš »uspešni« svet. Zato nam je treba Jezusovega pasijona, ob prebiranju te krute zgodbe...

Če bi si moral nekako predstavljati vse ljudi, ki hodijo skozi moje življenje, bi jih kot veliko množico protestnikov postavil na Kongresni trg in jim v roke postavil transparente, prav vsem enake. Da bi jih gledal in da bi si jih za vselej zapomnil. Na njih bi pisalo: » Radi bi videli Jezusa! « (Jn 12,21)  Prošnja po Bogu  Kajti vsi ti ljudje, vsi, ki trkajo na naša vrata, eni bolj, drugi manj pogosto, nasilni šefi, zoprni sosedje, hinavski sodelavci, naveličani in utrujeni sozakonci, zdolgočaseni najstniki, sitni otroci, vsi ti in še vsi ostali bolj ali manj prijetni ljudje hodijo predme in nečesa prosijo. Bolj kot imajo težko življenje, bolj kot so ranjeni in zapuščeni in lačni, bolj nasilna in bolj težka so njihova vprašanja, vedno ista vprašanja: »Pokaži mi Boga. Ne govori mi o njem, ne pelji mi ga pokazat v svojo cerkev. Pokaži mi ga tu in zdaj. Bodi ti, kar je On na križu. Bodi ti, kar je On v kruhu.«  Vsi bi radi videli Boga. V mojih reakcijah, v mojih odločitvah,...

Od nekdaj sem se pusta bal. Morda tudi zato, ker sem ga velikokrat videl na Drežniškem, tam, od koder je doma moja mama, je pust osrednji vaški praznik, na pustno soboto cela vas živi samo za to, peče se, pije, čaka, da sprevod našemljenih fantov stopi v hišo. Za tradicionalne maske gre, za vedno iste vloge, ne, tam ni nobenih princesk in batmanov, ne, v hiše stopajo »ta lepi«, po ulicah pa se za otroki podijo »ta grdi«, stvori s človeškim telesom in zverinsko visečim jezikom in napadajo otroke z nogavico, polno pepela. Tam so maske »grobe«, ker je bil tak pust od vedno. Da se ga ustrašiš. Da bi prestrašil tudi zimo, zares, ne samo za hec.   Ko to razumem, se ga bojim nekoliko manj, pač vse gledam veliko bolj razumsko in se zato kdaj tudi sam našemim in podivjano skačem naokrog, pa nekoliko bolje dojamem čar tega dne, ko si z masko lahko nekdo drug, neznanec, »šema« pač, in takim pustimo več kot tistim, ki jih poznamo. » Če bi normalen bil, bi šel v zapor, zdej pustijo me pri miru,...

Božična noč, kako si lepa, ko legaš na goro in log … roke k molitvi zemlja sklepa …  Pa je ta noč še vedno noč, temna, samotna, neznana, ko nikogar ne vidiš, ko za nikogar ob sebi ne veš … Ko se zdi, da si sam, ko so vse trdnosti dneva daleč kot sanje, ko trpiš v strahu in negotovosti …  Prav kakor pastirji smo vsi izgubljeni, vsi prestrašeni, vsi žalostni in obupani ljudje, kakor pastirji, ki so bili tiste noči kot ljudje najnižjega sloja ravno tako brez upanja in brez prihodnosti, tiste temne noči, ko se je zdelo, da je dan še predaleč, da bi bilo vanj sploh še vredno upati. A ravno med njimi in ravno takrat, ko je bilo najtežje in najtemneje, se je zgodilo . Takrat se je rodil Bog. Pretrgal je molčečo tišino, predrl temo izgubljenosti, uničil obup, ki je mezel iz ljudstva, spomnil se je svojih dragih. »Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala.« (Lk 2,9) Ne luč, ampak slava . Njegova prisotnost v tej noči, ta jih je obsijala, ker bližina sije svetle...

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjen...

Šele v zadnjem času se mi je prikupil Ravelov Bolero , kot mladenič sem ga dojemal bolj kot dolgočasno ponavljanje v nedogled. Vendar je v tej skladbi nekaj res velikega. Začetnemu in skozi vso skladbo ponavljajočemu se ritmu, ki ga daje boben, se ubiraje isto temo počasi priključuje glasbilo za glasbilom, dokler se vse ne uglasi v nek veličasten, mogočen ritem življenja .  Božja volja  Ko evangelist Matej zapiše, da bo Jezus » moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti …, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati,« (Mt 16,21) je treba vedeti, da pri tem ne gre za Jezusovo izbiro, da ne gre za neko morbidno idejo čudaka, ki ne mara živeti. »Morati« v evangelijih namiguje na teološko nujnost in tako je tudi v tem primeru. Matej s tem torej govori o izpolnjevanju Božje volje , tako se Jezus uglasi z ritmom, ki ga dirigira življenje in njegov Stvarnik.  Vsekakor je težko razumeti, kaj naj bi to bilo, »Božja volja«, pa vendar v evangelijih zaslutimo, da se človek z njo sr...

Sredi težkih časov krmarimo svoje življenje, sredi nevihte, sami v čolnu sredi poti na »drugo stran«, nekje na poti, da postanemo drugačni, tako verjamem, na to pot nas je »primoral« Jezus (Mt 14,22), ko smo postali njegovi učenci, na pot našega spreobrnjenja, in na njej se dogajajo težke stvari. Veliko stvari nas namreč kot »nasprotni veter« ovira, ko se odločamo biti boljši ljudje, močno boli, ko se soočamo z dvomi in strahovi, s katerimi nas kot barko na morju zagrinja egoizem, prepričljivi so in govorijo, da drugače ne gre, da je živeti drugače nemogoče, da ta pot pomeni našo pogubo. In vendar je Jezusov glas: »Pridi!« (Mt 14,29) jasen in nedvoumen. Treba je iti čez. Treba je stopiti v razburkano vodo. Treba je hoditi po njej, četudi se to zdi nemogoče. Bog kot prikazen Tam, sredi te poti, je preizkušnja, ki jo mora opraviti vsak učenec. V samem središču viharja učenci srečajo neko po vodi hodečo »prikazen« (Mt 14,26), ne, Jezusa ne prepoznajo niti kot Boga, še manj kot člove...

Vrh gore je bel kažipot očem in jasen dan žari od vsepovsod in sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da slast je v tem, da grem. Pripravljam nahrbtnik. Jutri zarana s skavti odrinemo na pot. Vem, kam gremo, in hkrati ne vem, cilj mi je jasen, a pot, posebno, ko na njej nisi sam, ne pripelje vedno tja, kamor si načrtoval. Prav zato vedno s težavo pakiram, v negotovosti se človek poskusi zaščititi, zato si na hrbet kar mimogrede nasuje ničkoliko stvari »za vsak slučaj«, če bo dež, če si kaj naredi, če mu bo mraz, če zboli … in potem tričetrt stvari prinese domov popolnoma nedotaknjenih. Misli si pač, da gre lažje skozi negotovost, če imaš pripravljene rešitve. In potem je preveč možnosti – in pretežko breme. Pretežko je hoditi skozi življenje, če hočeš vse rešiti, če nočeš nobenih vprašanj, če ne sprejmeš poti in vsega, kar je na njej neznanega. Predvsem tega, kar se bo s teboj zgodilo. Pa je smisel poti ravno v tem, da se nikamor ne nasloniš, da preprosto polagaš eno no...

Da bi prav razumeli, kaj naroča Jezus svojim učencem, preden gredo oznanjat evangelij na prah cest in hrup ulic, moramo prebrati par vrstic, ki uvajajo današnji odlomek. V njih Jezus brez olepševanja pove, da bodo učenci – če se bodo držali svojega Učenika – preganjani prav tako, kakor je bil preganjan on sam (Mt 10,24-25). Še več, njegove besede bi lahko razumeli celo tako, da bo z njihovim oznanilom nekaj narobe, da ne bo verodostojno odsevalo Jezusovega oznanila, če ne bo izzvalo tudi nasprotovanja in preganjanja.  Proti nam  Zakaj je tako, ni težko ugotoviti. Jezusovo oznanilo namreč – če si ga ne prikrojimo po svoje, če ga ne interpretiramo tako, da zgolj potrjuje naša prepričanja, če ga vzamemo tako korenito brutalnega, kakršen je v resnici – najprej že v nas samih vzbudi nasprotovanje. Njegova moč je namreč v resnici , ta je tista, ki resnično zaskeli človeka do samega dna. »Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo.« (Mt 10...

Prepoceni bi bilo reči, da so Jezusove prve besede svojim učencem po vstajenju, »Mir vam bodi!«, samo preprosti pozdrav, kakor še danes, menda bolj iz navade, Judje na vratih ali na ulici navržejo vsakdanji »šalóm«. Nekaj več od preprostega judovskega »dober dan« je to – ali pa vendarle ne, če so pozdravi med nami še vedno nekaj tehtnega, kar dejansko zaželimo človeku, ki ga srečamo.  Morda pa ga zato Jezus ponovi kar dvakrat, zaradi tehtnosti. Ne, učenci niso slabo slišali, ampak ko nekdo ponovi isto besedo, jo drugič slišimo drugače, jo drugače vzamemo kot samo avtomatsko frazo. Bog nam res želi miru , pa naj so njegove poteze še tako čudaške, to je pomembno vedeti, da bi ga namreč kot »mir« v našem življenju tudi razumeli.  Kaj je mir?  Zakaj Jezus to tako močno poudarja? Ker je velika noč vse prej kot prijeten dogodek, getsemanskih in kalvarijskih pripetljajev ni lahko razumeti kot dejanje odrešenja, kot nekaj, kar v človekovo življenje prinaša mir, kvečjemu nasprotno...