Avtoriteta in svetinja

Vzdušje v naši domovini je na strahotno nizki ravni. Ne gre samo zato, da nas stiska draginja in visoki stroški za življenje, ne samo, da nas vse, še promet na cestah spravlja v obup, ne samo, da se okoli nas vse vredne stvari, ki smo jih spoštovali in cenili, sesuvajo kakor hišice iz kart, vse to se da nekako preživeti. Bolj pa me skrbi to, da se ljudje – ne vem, ali nas želi kdo načrtno skregati ali pa je to le trend, ki se je počasi, preko naših izbir, zgradil sam od sebe – počasi obračamo drug proti drugemu in namesto brata v drugem gledamo tekmeca, morda nasprotnika, morda celo sovražnika. 

Nasilje 

Ljudje smo se začeli drug drugega bati, to je, kar me zares skrbi, bati se mnenja in prepričanja drugih, bati se njihove drugačnosti, bati se stika z njo. »Ne bojte se ljudi!« (Mt 10,26) pravi Jezus ob tem. 

V zadnjem času namreč vidimo, kaj to ustvarja med nami: porast narcizma in sebičnosti ter z njima tako zelo povezanega nasilja, celo med mladimi in otroki, ki so samo ogledalo naše resničnosti. Pa ne govorim le o streljanju v Beogradu in prerivanju v Celju, niti ne samo o vratolomnem spustu kulture pogovora med nami, govorim o tem, kako zlahka naša družba uničuje dolgo negovane vrednote za ceno udobja in lastnega prav, za to, da bi nad drugimi – ki se jih bojimo – nekako prevladali. Tako je nekoč že bilo. In posledice teh časov še vedno čutimo v naših odnosih … 

Uničene duše 

Toliko uničenih duš je zaradi tega v našem svetu, toliko ran, toliko hudega … Tega se je treba bati: »Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel!« (Mt 10,28). Ne ljudi, temveč tega, kar ustvarimo ljudje med seboj, kadar nismo sposobni videti drugega človeka; zla se je treba bati, sovraštva in brezbrižnosti. Tako se namreč uničujejo duše in telesa, ko živijo v peklu, pekel je življenje brez pravih vrednot, kjer ni nič več svetega in nedotakljivega, kjer je vse dovoljeno in kjer je zato tudi vse trhlo, vse lažno, vse nezanesljivo, vse tako zelo nečloveško in tuje. 

Neko avtoriteto je treba imeti, da se ne nekega dne začnemo streljati tudi mi, nekaj svetega, nekaj nedotakljivega, da bi se namesto proti človeku začeli bojevati proti zlu. Samo tako se da popraviti odnose med nami, kregati se tako, da začnemo obsojati zlo, ne človeka, da se začnemo za človeka ob sebi boriti. Naša avtoriteta je Jezus Kristus: »Vsakega torej, ki me bo priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih.« (Mt 10,32) In naša svetinja je človek: »Vredni ste več kakor veliko vrabcev.« (Mt 10,31) S tema dvema stebroma stoji vse, kar je dragocenega v našem življenju. 

Vse najboljše, domovina!

(misel ob 12. navadni nedelji, leto A)