Besede za srce

Drobtina iz Rima #2 V Rimu je te dni še precej toplo. Prijetno poletje, bi lahko rekel. Toplo sonce in svež vetrič. Kot nalašč za pohajanje, preden se faks šele zares začne. Prvi dan ni bilo tako. Pravzaprav je lilo skoraj celo pot po škornju navzdol. Tudi v Rimu. Toda v Sloveniku je bila luč. Lepo so me sprejeli. Toplo. Topla večerja, ob mizi so sedeli, čeprav so sami že zdavnaj pojedli. Sedeli so in se pogovarjali z nami, ki smo bili izmučeni od poti in od vremena in od ... stanja v koloni na veliki rimski obvoznici. Toplo, meso in krompir in zelenjava in topli obrazi. Čeprav je bilo tako težko potem iti v svojo novo sobo, tako prazno kakor pogled pred mojim obrazom. Prazen, popolna tema. Samo nema toplota ljudi, ki so me veseli, da sem tu. Moje življenje je popolnoma drugačno. Odslej si bom veter in sonce iskal sam. Nebo, nebo pa bo tu, nad mano kakor prej. Glejte ga velikokrat, tam se bomo srečali. Ali pa pod akveduktom, ki je tu v naši bližini. S seboj sem vzel knjig

Drobtina iz Rima #1 Hit pretekle noči, tale krvava ali superluna, se je na rimskem nebu skrivala kot kakšna sramežljiva najstnica. Le vsake toliko je nekoliko pošpegala izza njega, da sem videl njeno rjavozlat hlebec z belo črto na robu. Impresivno. In potem je spet šla, se zakrila s tančico. Pa naj bo tam. Tudi Via Appia Nuova se je skrila. Ta noč in dan obremenjena mestna vpadnica, ob kateri živimo, je bila kot obubožani tajkun, ki ga ne pogleda nihče več. Tudi skrita za tančico. A podnevi ... ha, podnevi pa je pokazala svoje roge. Danes sem se naučil, kaj pomeni kaos . Čeprav so mi mnogi znali povedati, da to za Rim sploh še ni nič kaj takega. Baje se spet pripravlja stavka. V petek. Da se malo navadimo, so nam danes na rimskem metroju organizirali pravo izobraževanje, kako ukrepati ob takšnih primerih. Do postaje je šlo gladko, potem pa se je zapletlo. Starec nam pove, da je nekaj narobe pri postaji Ottaviano. Iz metroja zato stopimo na avtobus - ker bo takole prej - in se

Te dni začenjam svoje življenje v Rimu, daleč proč od ljudi, ki so mi veliko pomenili in me izoblikovali v človeka, kakršen sem danes. Tudi daleč od dežele, katere ponosen sin sem. Daleč proč od kulture in načina življenja, ki sem ga bil vajen … in ki me je morda zazibal v prijeten spanec. Ta velika sprememba pa sproža v meni strah, strah, da bom zaradi tega postal nekdo drug. In da, ta strah je upravičen. Res bom postal nekdo drug. Vse to me bo spremenilo, zagotovo nazaj ne bom prišel enak, kot sem šel, ker je to preprosto nemogoče. Res pa je tudi, da ne bom zato manj Marko, niti manj Slovenec, še bolj ne bom manj kristjan. Morda bom prav zato še bolj vse to. In še kaj več. In upam, da vse bolj tudi – človek. Soočanje z drugačnostjo, različnostjo, ki je je tu vse polno, saj mi je pot v Rim življenje obrnila dobesedno na glavo, namreč utrjuje to, kar je v meni dobrega, in razkrinkava to, kar je v meni slabega. Razgali me, popolnoma, do vseh globin. Vse moje strahove povleče na dan

Vse te besede bi morale biti dehteče kot borova morja, jutranje zvezde, ki ugašajo ob zarji iznad pogorja... Pa je pólnoč še in jih moram prižgati, da v tej sivi kraški hiši nam je še ostati. V temen plašč zavit jih v burjo govorim, ko se zaganja v okna; pa se mati vzdrami in pomisli in zasanja... Jaz pa divji sem kot burja — proč, o proč je moje spanje. Tiho stopam preko póti kraških. Noč mi sije nanje.

Nekoč sem na spletu zasledil zgodbo o ženski, ki se je odločila, da bo postavila svetovni rekord v debelosti. Morda se zdi smešno ali grozno, a to je hkrati tudi zgodba naše sedanjosti. Biti v nečem prvi, najboljši, če ne gre drugače, najboljši v najslabšem. Ste kdaj razmišljali o tem, od kje ta naša sedaj tako potencirana potreba, da bi bili prvi, največji, najboljši? Da bi bili v svoji okolici - če že ne oboževani in čaščeni - vsaj opaženi? V ozadju vseh mogočih tekmovanj, šovov s talenti in svetovnih rekordov je pravzaprav velik in strašen občutek samote. Kdor hoče biti prvi, večji od drugih, v nečem zmagati, to počne zato, ker se ima tak, kot je, za nepomembnega in brez vrednosti. Svet ponuja napačen odgovor na to našo veliko potrebo po ljubljenosti. Biti prvi in najboljši ne pomeni nujno, da te bo kdo zaradi tega imel rad. Zagotovo pa pomeni, da boš na vrhu vsega edini - in potemtakem tudi sam. Samota pa ne prinaša sreče, še manj občutek, da te ima kdo rad. Zato je moral Jez

Vedno sem mislil, da je človekov smisel, morda celo njegovo poslanstvo, postajati v nečem vedno močnejši, krepiti se, rasti, postajati nekdo, ki nekaj naredi, nekaj ustvari, morda s svojim življenjem pusti pomembno sled znotraj človeštva. Postajati res nekdo. Mesija morda? Pa mi to petrovsko prepričanje zadnje čase sesuvajo ljudje, s katerimi živim ob robu njihove postelje. In sesuva mi ga Kristus na križu, ki so mu ti trpeči ljudje tako zelo podobni. Kajti Sin človekov mora veliko trpeti, biti zavržen, biti umorjen in po treh dneh vstati . Ne zmagovati, veliko mora trpeti. Ne večji, mogočnejši, postajati mora vedno manjši, vedno šibkejši, vse bolj in bolj, dokler ne postane popolnoma ves … Božji. Takrat Kristus postane res pravi Kristus, pravi Mesija. Takrat res izpolni to, za kar je bil poslan. Ko gledam svoje trpeče brate, vidim, da je tako tudi z ljudmi. Bolj se človek bliža koncu svojega življenja in – tako mislim – izpolnitvi svojega poslanstva, šibkejši je. In tudi obra

» Odpri se! « (Mr 7,34) Nedolgo od tega mi je neko dekle potožilo, da se s svojo sostanovalko ne more pogovarjati. Ne samo, ko nastanejo problemi, ob vsakem prostem trenutku se priklopi na telefon in se umakne v svoj svet, kjer lahko počne, kar se ji zljubi – in kjer je vse tako, kot hoče ona. A tam je vedno sama. In v tem svetu tako trpita obe. Kajti zid, ki postavimo nekomu drugemu, je vedno tudi zid, ki smo ga postavili samemu sebi . Gluhonemost je huda bolezen. Kajti gluhonemi nič ne slišijo in nič ne govorijo. To je največja teža te bolezni: gluhonemi ne zmorejo in ne znajo komunicirati. Zato ne zmorejo človeških stikov. In ostajajo vedno bolj sami. Propadajo. Ker ljudje potrebujemo človeških stikov bolj kot česa drugega. Zato je ta bolezen tako težka in huda. Ker nas ubija v tem, kar je najbolj človeškega v nas. V potrebi po drugem . In v to bolezen rinemo tako hitro, da se niti ne zavedamo. Potapljanje v čudežni svet telefona ali postavljanje kakršnihkoli drugih zidov m

Ni ravno klasična knjiga za na plažo in vendar sem jo prebral na morju. Malce skeptičen sem se po nekaj straneh vendarle potopil vanjo - in užival. Zelo užival. Tale knjižica (ker ima le 163 strani, ji ta oznaka povsem pristoji) je lep primer, kako lahko pišemo berljivo in vendarle lepo, bogato, poglobljeno in celo napeto hkrati. Avstrijska pisateljica Milena Michiko Flašar, ki je hči japonske matere in avstrijskega očeta, je le malce starejša od mene, pa gleda na svet zelo podobno kot jaz. Pomembne so ji podrobnosti, podrobnosti, ki v zgodbi ustvarijo vzdušje in razkrijejo še več stvari o ljudeh, o katerih knjiga govori. In kdo so ti ljudje? Dva Japonca, ki se srečata v parku in povsem po naključju stopita v življenje drug drugega. In ko to storita, izvesta, da je za stvarmi, za obrazi, za dejanji vedno veliko več, kot si lahko sploh predstavljamo. Da je vsak človek zgodba, ki ji je treba prisluhniti, da bi jo lahko začeli spoštovati. Vsak človek je sveta zgodba. In ta knjiga je r