Sonce, veter ... toplota

Drobtina iz Rima #2


V Rimu je te dni še precej toplo. Prijetno poletje, bi lahko rekel. Toplo sonce in svež vetrič. Kot
nalašč za pohajanje, preden se faks šele zares začne.

Prvi dan ni bilo tako. Pravzaprav je lilo skoraj celo pot po škornju navzdol. Tudi v Rimu. Toda v Sloveniku je bila luč. Lepo so me sprejeli. Toplo. Topla večerja, ob mizi so sedeli, čeprav so sami že zdavnaj pojedli. Sedeli so in se pogovarjali z nami, ki smo bili izmučeni od poti in od vremena in od ... stanja v koloni na veliki rimski obvoznici. Toplo, meso in krompir in zelenjava in topli obrazi. Čeprav je bilo tako težko potem iti v svojo novo sobo, tako prazno kakor pogled pred mojim obrazom. Prazen, popolna tema. Samo nema toplota ljudi, ki so me veseli, da sem tu.

Moje življenje je popolnoma drugačno. Odslej si bom veter in sonce iskal sam. Nebo, nebo pa bo tu, nad mano kakor prej. Glejte ga velikokrat, tam se bomo srečali.

Ali pa pod akveduktom, ki je tu v naši bližini. S seboj sem vzel knjigo in bral. In kako dobro mi je delo. Kakor knjiga vedno dene dobro. Okrog mene pa vrvež, ki me je tako spominjal na tistega iz Vipave ... Toplo mi je bilo in ko je človeku toplo, mu morda ni lažje, mu je pa zagotovo manj težje.

Ali pa tedaj, ko smo šli na bndimo, na trgatev v Olevano Romano. Hej, kako domače! Ko ti po rokah polzi sladek sok in ti na vroče čelo z listov padajo kaplje nočne plohe ... Kako toplo ti je pri srcu, ko ti je nekaj daleč proč od doma tako domače.

Ali pa tista krasna pot s kolesom do Koloseja po antični Via Appia, s soncem na rami in z vetrom v laseh? Ko premaguješ meter za metrom in si predse postavljaš nov in nov cilj? Sonce, veter, občutek svobode, mar ni to tista toplota, ki ti prežari mrzlo srce?

Ali pa smeh in lepota in nemirna bližina sv. Janeza Pavla II., otožna lepota Michelangelove Pietá in mogočnost vatikanskih svetišč. Tudi tu je toplota, ki me je objela. Ne morem reči, da je to tisto, kar si želim, je pa to tisto, kar potrebujem. Jaz, mala mravlja v tem velikem mestu.

Komentarji

  1. A.29. 9. 15, 15:57

    No, mogoče te bo vse to, kar občutiš poleg faksa, oblikovalo bolj od študija... ;) Predvsem pa ne pozabi vsega tega kako si se počutil, ko se "pojavi" še kdo, ki mu bo vse novo, ali pa bo zgolj potreboval nekoga sočutnega ob sebi... ;)
    Vse dobro in pozdrav iz domovine :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več