Bolezen komunikacije

»Odpri se!« (Mr 7,34)

Nedolgo od tega mi je neko dekle potožilo, da se s svojo sostanovalko ne more pogovarjati. Ne samo, ko nastanejo problemi, ob vsakem prostem trenutku se priklopi na telefon in se umakne v svoj svet, kjer lahko počne, kar se ji zljubi – in kjer je vse tako, kot hoče ona. A tam je vedno sama. In v tem svetu tako trpita obe. Kajti zid, ki postavimo nekomu drugemu, je vedno tudi zid, ki smo ga postavili samemu sebi.

Gluhonemost je huda bolezen. Kajti gluhonemi nič ne slišijo in nič ne govorijo. To je največja teža te bolezni: gluhonemi ne zmorejo in ne znajo komunicirati. Zato ne zmorejo človeških stikov. In ostajajo vedno bolj sami. Propadajo. Ker ljudje potrebujemo človeških stikov bolj kot česa drugega.

Zato je ta bolezen tako težka in huda. Ker nas ubija v tem, kar je najbolj človeškega v nas. V potrebi po drugem. In v to bolezen rinemo tako hitro, da se niti ne zavedamo. Potapljanje v čudežni svet telefona ali postavljanje kakršnihkoli drugih zidov med sebe in svoje bližnje nam ugaja, ker v njem slišimo samó sebe. Toda slišati samó sebe in nikogar drugega več kmalu pomeni samo še slišati nič in nikogar. Ker si kmalu sam.

In danes smo res gluhonemi. Ne slišimo več nikogar razen sebe, ne zmoremo se več pogovarjati. Ljudje ne zmoremo več komunikacije. Zato tako strašne osamljenosti, zato tako globoke depresije. Ker nič ne more človeka nahraniti tako, kot ga nahrani dotik. Nobena izpolnjena želja njegovega srca, prav nobena.

Toda še vedno so tu ljudje. Še vedno. In mnogokrat razmišljam, zakaj je tako, da me nekdo prosi za nekaj mojega časa ravno tedaj, ko se mi ne ljubi ali ko bi se rad umaknil nekam na svoje. Toda tako me Kristus ozdravlja. Tako meni pravi:

»Efatá, odpri se!«

Kristus se gluhonemega človeka dotika, ker je ta bolezen ozdravljiva samo z dotikom. Samo z odnosom, in sicer z odnosom, v katerem se drug drugega dotaknemo, v katerem drugega čutimo in se mu damo tudi sami začutiti v vsem, kar smo, v dobrem in v slabem. Kajti čutiti drugega je stvar, ki je pomembnejša od vsega. Zato ni tako hudo, če se kregamo. Dosti huje je, če utihnemo, če se od drug drugega umaknemo. Če se drug drugega ne dotikamo več. Takrat namreč propadamo. Propadamo, ko ni več odnosa.

Zato se je treba danes skupaj z učenjem matematike in angleščine, slikanja in atletike v šolah in doma odločiti za učenje komunikacije. Za učenje dotikanja drug drugega. Za učenje skupnega življenja z drugimi. Za učenje lepe in dobre besede, predvsem pa za učenje poslušanja. Sicer bo v tem svetu, ki nas uči samote, pretežko preživeti.