Vse šibkejši, vse bolj Božji


Vedno sem mislil, da je človekov smisel, morda celo njegovo poslanstvo, postajati v nečem vedno močnejši, krepiti se, rasti, postajati nekdo, ki nekaj naredi, nekaj ustvari, morda s svojim življenjem pusti pomembno sled znotraj človeštva. Postajati res nekdo. Mesija morda? Pa mi to petrovsko prepričanje zadnje čase sesuvajo ljudje, s katerimi živim ob robu njihove postelje. In sesuva mi ga Kristus na križu, ki so mu ti trpeči ljudje tako zelo podobni.

Kajti Sin človekov mora veliko trpeti, biti zavržen, biti umorjen in po treh dneh vstati. Ne zmagovati, veliko mora trpeti. Ne večji, mogočnejši, postajati mora vedno manjši, vedno šibkejši, vse bolj in bolj, dokler ne postane popolnoma ves … Božji.

Takrat Kristus postane res pravi Kristus, pravi Mesija. Takrat res izpolni to, za kar je bil poslan.

Ko gledam svoje trpeče brate, vidim, da je tako tudi z ljudmi. Bolj se človek bliža koncu svojega življenja in – tako mislim – izpolnitvi svojega poslanstva, šibkejši je. In tudi obratno: bolj kot je šibek, bližje je izpolnitvi svojega poslanstva, bolj postaja to, kar mora postati, bolj dela to, kar mora v življenju narediti. Kajti življenje od nas zahteva samo vedno več Boga, vedno več prostora zanj in vedno manj za to, kar je človeškega.

Menim namreč, da je nazadnje to človekovo poslanstvo: postopoma, vsak dan bolj vso svojo moč prepustiti Bogu.

Komentarji

  1. Anonimni12. 9. 15, 20:32



    "Kajti Sin človekov mora veliko trpeti, biti zavržen, biti umorjen in po treh dneh vstati."

    torej.. naj pozamemo zgodbico.. Bog sam "lastnoročno" oplodi zensko s sabo, da bi se lahko rodil. Pol žrtvuje sebe sebi, vse v želji, da bi lahko on sam odpustil greh, ki nam ga je originalno sam dal.. (sej veste, oni originalni greh, ki naj bi ga vsi imeli.. in spotoma še vse ostale "grehe".. )

    ja. res je logično in razumno od najbolj pametnega bitja v celotnem vesolju in še kar je zunaj vesolja..

    pa to me še ne moti kej preveč.. Tale obsedenost s trpljenjem. Kot da je to nekaj lepega in dobrega. To je najbolj bolano pri vaši doktrini.. Več je trpljenja, bližje smo bogu..

    ma nimam druge besede kot bolano.. mentalno bolano.. wtf?




    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več