Napačna želja

Nekoč sem na spletu zasledil zgodbo o ženski, ki se je odločila, da bo postavila svetovni rekord v debelosti. Morda se zdi smešno ali grozno, a to je hkrati tudi zgodba naše sedanjosti. Biti v nečem prvi, najboljši, če ne gre drugače, najboljši v najslabšem.

Ste kdaj razmišljali o tem, od kje ta naša sedaj tako potencirana potreba, da bi bili prvi, največji, najboljši? Da bi bili v svoji okolici - če že ne oboževani in čaščeni - vsaj opaženi? V ozadju vseh mogočih tekmovanj, šovov s talenti in svetovnih rekordov je pravzaprav velik in strašen občutek samote. Kdor hoče biti prvi, večji od drugih, v nečem zmagati, to počne zato, ker se ima tak, kot je, za nepomembnega in brez vrednosti.

Svet ponuja napačen odgovor na to našo veliko potrebo po ljubljenosti. Biti prvi in najboljši ne pomeni nujno, da te bo kdo zaradi tega imel rad. Zagotovo pa pomeni, da boš na vrhu vsega edini - in potemtakem tudi sam. Samota pa ne prinaša sreče, še manj občutek, da te ima kdo rad.

Zato je moral Jezus postaviti drugačno merilo vrednosti človeka: "Če kdo hoče biti prvi (največji), naj bo izmed vseh zadnji (najmanjši) in vsem služabnik."

Objel je otroka, najmanjšega človeka, in ga postavil v središče, da bi ta objeti otrok postal tudi središče človekovega razmišljanja. Ta otrok, ki ga ima Bog rad, je vsak človek. Zanj je vsak vreden, vsak - tudi najmanjši, tudi najbolj grešni in za nas najmanj vredni človek. Tudi zadnji človek. In če je ta zadnji človek, za katerega vemo, da ga objema Bog, v središču našega razmišljanja in tako postane za nas prvi, potem bomo v njem našli svojo resnično vrednost.

Človek je sebi vreden toliko, kolikor je zanj vreden človek ob njem. In če človeka ob sebi gledamo kot objetega od Boga, če je za nas vreden toliko kot za Boga, potem bomo tudi čutili, da nas prav v tem človeku objema Bog - največji, prvi, ki je postal najmanjši, zadnji.