Te dni začenjam svoje življenje v Rimu, daleč proč od ljudi, ki so mi veliko pomenili in me izoblikovali v človeka, kakršen sem danes. Tudi daleč od dežele, katere ponosen sin sem. Daleč proč od kulture in načina življenja, ki sem ga bil vajen … in ki me je morda zazibal v prijeten spanec.
Ta velika sprememba pa sproža v meni strah, strah, da bom zaradi tega postal nekdo drug. In da, ta strah je upravičen. Res bom postal nekdo drug. Vse to me bo spremenilo, zagotovo nazaj ne bom prišel enak, kot sem šel, ker je to preprosto nemogoče. Res pa je tudi, da ne bom zato manj Marko, niti manj Slovenec, še bolj ne bom manj kristjan. Morda bom prav zato še bolj vse to. In še kaj več. In upam, da vse bolj tudi – človek.
Soočanje z drugačnostjo, različnostjo, ki je je tu vse polno, saj mi je pot v Rim življenje obrnila dobesedno na glavo, namreč utrjuje to, kar je v meni dobrega, in razkrinkava to, kar je v meni slabega. Razgali me, popolnoma, do vseh globin. Vse moje strahove povleče na dan in vse moje papirnate ljubezni sežiga v prah. Predstavljam si, da je to tako, kot v zakonu, kjer si zakonca postajata vse bolj podobna, ker se srečujeta z različnostjo drug drugega. In ta različnost gladi robove in lošči sijaj.
Rad imam to, kar sem (bil). A za to, da živiš, je treba vedno nekaj rezati.
Ta velika sprememba pa sproža v meni strah, strah, da bom zaradi tega postal nekdo drug. In da, ta strah je upravičen. Res bom postal nekdo drug. Vse to me bo spremenilo, zagotovo nazaj ne bom prišel enak, kot sem šel, ker je to preprosto nemogoče. Res pa je tudi, da ne bom zato manj Marko, niti manj Slovenec, še bolj ne bom manj kristjan. Morda bom prav zato še bolj vse to. In še kaj več. In upam, da vse bolj tudi – človek.
Soočanje z drugačnostjo, različnostjo, ki je je tu vse polno, saj mi je pot v Rim življenje obrnila dobesedno na glavo, namreč utrjuje to, kar je v meni dobrega, in razkrinkava to, kar je v meni slabega. Razgali me, popolnoma, do vseh globin. Vse moje strahove povleče na dan in vse moje papirnate ljubezni sežiga v prah. Predstavljam si, da je to tako, kot v zakonu, kjer si zakonca postajata vse bolj podobna, ker se srečujeta z različnostjo drug drugega. In ta različnost gladi robove in lošči sijaj.
Rad imam to, kar sem (bil). A za to, da živiš, je treba vedno nekaj rezati.
skoraj sekularen blog post.. :)
OdgovoriIzbriši