Milena M. Flašar, Klical sem ga Kravata

Ni ravno klasična knjiga za na plažo in vendar sem jo prebral na morju. Malce skeptičen sem se po nekaj straneh vendarle potopil vanjo - in užival. Zelo užival. Tale knjižica (ker ima le 163 strani, ji ta oznaka povsem pristoji) je lep primer, kako lahko pišemo berljivo in vendarle lepo, bogato, poglobljeno in celo napeto hkrati.

Avstrijska pisateljica Milena Michiko Flašar, ki je hči japonske matere in avstrijskega očeta, je le malce starejša od mene, pa gleda na svet zelo podobno kot jaz. Pomembne so ji podrobnosti, podrobnosti, ki v zgodbi ustvarijo vzdušje in razkrijejo še več stvari o ljudeh, o katerih knjiga govori. In kdo so ti ljudje? Dva Japonca, ki se srečata v parku in povsem po naključju stopita v življenje drug drugega. In ko to storita, izvesta, da je za stvarmi, za obrazi, za dejanji vedno veliko več, kot si lahko sploh predstavljamo. Da je vsak človek zgodba, ki ji je treba prisluhniti, da bi jo lahko začeli spoštovati.

Vsak človek je sveta zgodba. In ta knjiga je ravno takšna, kot je njeno lepo in odrešujoče sporočilo.