Besede za srce

Nekoga »pohujšati«. Se nam ne zdi ta beseda nekaj, kar je še pravkar ležalo na podstrešju, med pozabljeno kramo prejšnjega stoletja? Morda jo je kdo še uporabil zato, da je na usta privlekel nasmehe. Saj nam je namreč vsem bolj ali manj jasno, da smo »pohujšanja« takšnih pomenov, kot so nam jih predale babice, že davno prerasli. A glej to čudo, danes Jezus spet stopi na plano s to starinsko besedo. S starinskim namenom: v nas poskuša s »pohujšanjem« ¬vzbuditi pohujšanje ... Kot vedno, ko nam kdo predlaga, naj pometemo pred svojim pragom. Kot vedno, ko nam nekdo prinese na pladnju resnico. Da bi se zavedli, da so še vedno stvari, ki nas ubijajo ali ki nas odvračajo od tega, da bi bili ljudje. Resnica je težka stvar. Resnica o naših rokah. Rokah, ki znajo grabiti, ne pa božati; ki znajo šteti, ne pa deliti; ki nam jih je škoda ožuljiti. Resnica o nogah. Nogah, ki se bojijo izpostaviti, ki ne želijo voditi, ki jim je ljubši počitek kot hoja po strmini. In najtežja: resnica o očeh. Očeh, k...

On govori o nerazumljivih stvareh. Govori o majhnosti, o služenju, o zavestnem sprejemanju in odločanju za to, o trpljenju, o nemogočih temah, o katerih že tako slišimo preveč, pa tudi o rešitvi vsega tega in da je vse to potrebno, da je del poti, del zorenja, del, brez katerega ne gre. Mi ga vsako nedeljo poslušamo, kimamo, večinoma vse skupaj zavestno ali nezavestno preslišimo. Če pa ga že kdo pozorno posluša in je iskren, si misli, da bi moral biti nor, če bi ga kdo hotel jemati resno. Že preveč zgodb, ki smo jih doživeli, oporeka njegovim besedam. Potem pa tista njegova vprašanja. Tista njegova nenehna vprašanja, ki se zvrstijo kar tako, v sosledju življenja. Vprašanja, ki jih prinesejo vsakdanji dogodki, načrtovani, izrojeni in nehoteni, še posebno slednji: Kam? Zakaj? Kako? Res? Samo zardimo. Saj on ve, da so naši pogovori drugačni. O dosežkih, o zaslužkih, o prvenstvih, o načrtih, kako biti prvi na cesti in v kuhinji, prvi pri številu mladih v Stični, prvi v diplomah in pri krom...

Saj vem: vsak gre svojo pot. A nekoč je nekdo rekel, da so naše poti dragocene zaradi križišč. Da so življenja dragocena zaradi srečanj. Srečanj, ki se dogajajo v podpiranju in pomoči, v različnosti in krešenju mnenj. Srečanjih, ki so srečanja samo zato, ker se v njih blešči drugačnost. Tam torej, kjer se prekrižajo naše poti, tam je križišče. Kjer pa se prekrižajo naše poti in poti Boga, kjer se vendarle srečamo z njim iz oči v oči, tam je križ. Tudi iz tega srečanja tolče drugačnost. Morda bolj kot iz kateregakoli drugega srečanja. Ker ne gre samo za srečanje dveh mnenj, ampak resnice in laži. Ni enostavno, da bi razumeli. Do tega se dokopavamo celo življenje. Skozi vsa soočenja z Bogom, skozi vse križe. Najsi gre za droben nesporazum ali za smrtno bolezen, vseskozi pristanemo ob zid nerazumevanja, ob zid, kjer poskušamo najti vrata, okno, karkoli. Samo da bi zmogli iti naprej. A naprej se ne da, dokler ne ugotovimo: križ ni zato, da bi nas ubil, ampak da bi nas okrepil. Saj nas Bog ...

Veliko bolj kot kdajkoli prej nam je danes potrebna tišina. Človek namreč ne ogluši od tišine, ampak od hrupa. Iz preprostega razloga: ker ga hrup nepomembnih stvari oddalji od sebe, od drugih, od Boga. In ko imaš prepolna ušesa hrupa, počasi pozabiš na to, kako zvenijo glasovi, ki bi jih moral slišati, pa jih ne. Potem zgrešiš tudi pot proti tem glasovom in kmalu si sredi največjega niča, ki se ga zaveš šele takrat, ko hrup utihne, ti pa ne veš, kaj naj s svojim življenjem. Gluh si. V taki izgubljenosti smo se znašli danes. Govorimo preveč, premalo pa poslušamo. Kajti hrup, ki nas oglušuje, ni samo tisti na cestah, v tovarnah, pisarnah, televizijskem šumenju. Hrup vsega tega se je preselil že v naša srca, da razmišljamo v smeri hrupa, ne pa v smeri tišine. Pravi hrup se danes imenuje individualizem. Vsak živi na svojem planetu, s svojimi željami, s svojim načrtom, ki ga ne želi spremeniti za nič na svetu. Ne poslušamo nikogar. Samo govorimo. V jeziku, ki ga nihče ne sliši in ga nihče ...

Ona, 1. 9. 2009 Še en zanimiv članek iz One tega tedna, ki ga lahko vzamemo za pretiravanje ali pa za opomin. Vsaka ost je dragocena, seveda. Pomislite, kdaj ste šli nazadnje od doma brez prenosnega telefona. In kolikokrat v minuti osvežite ikono s prihajajočo elektronsko pošto? Se pravi, med službenim časom? Strokovnjaki razlagajo, da pošiljanje in prejemanje telefonskih sporočil in e-pošte hranita ego. Podobno je s čezmerno dovzetnostjo za internet. Če si dneva ne morete zamisliti brez spletnih računalniških iger, morebiti pisanja bloga, prebiranja forumov in podajanja komentarjev, brskanja po vsebinah z glasbo in filmi ter vas zadovoljujejo zgolj virtualni stiki na straneh za mreženje – je znak za alarm. Pogovarjali smo se z zdravnikom Mihom Kramlijem iz Nove Gorice, ki se edini v Sloveniji ukvarja z odvisnostjo od interneta. OTROČJE PASTI ZA ODRASLE »Nikoli nisem skrivala, da tu in tam podležem kakšni odvisnosti,« je pred leti v znanem slogu zapisala Desa Muck. »Ko sem od prijatelj...

Ona, 1.9.2009 Zdel se mi je kot zanimiv članek, pa ga ponujam tudi vam. Za morda kak razmislek več, kot se je ponudil avtorici. September je tukaj in sem živčna. Pa malo neučakana, saj poznate to septembrsko stanje. Čakamo šolo. Sploh pa mi je strah v kosti nagnala trditev iz zadnje knjige ameriškega vseznalca in družbenega teoretika Malcolma Gladwella, ki pravi, da otroci izgubijo največ znanja med dolgimi poletnimi počitnicami. Takrat zaradi celodnevnega norenja in pomanjkanja možganske vaje menda dobesedno puhti iz glav. Kar strašno, kajne? Ali pa tudi ne poleti pač deluje tista enajsta šola pod mostom, kjer se naučiš noreti in plezati po drevesih pa tudi veščin prepričevanja: recimo, kako prepričati starše in babice, da ti dovolijo vse mogoče, od popolnoma neprimerne in nevzgojne plastične pištole na proščenju v Turnišču do sladoleda pred kosilom in bedastega filma ob devetih zvečer. Kdaj je biti starš postalo »starševanje«? Tako se je spraševala nabrita scenaristka in pisateljica ...