Vsako leto rajši!

Ona, 1.9.2009

Zdel se mi je kot zanimiv članek, pa ga ponujam tudi vam. Za morda kak razmislek več, kot se je ponudil avtorici.

September je tukaj in sem živčna. Pa malo neučakana, saj poznate to septembrsko stanje. Čakamo šolo.

Sploh pa mi je strah v kosti nagnala trditev iz zadnje knjige ameriškega vseznalca in družbenega teoretika Malcolma Gladwella, ki pravi, da otroci izgubijo največ znanja med dolgimi poletnimi počitnicami. Takrat zaradi celodnevnega norenja in pomanjkanja možganske vaje menda dobesedno puhti iz glav. Kar strašno, kajne? Ali pa tudi ne poleti pač deluje tista enajsta šola pod mostom, kjer se naučiš noreti in plezati po drevesih pa tudi veščin prepričevanja: recimo, kako prepričati starše in babice, da ti dovolijo vse mogoče, od popolnoma neprimerne in nevzgojne plastične pištole na proščenju v Turnišču do sladoleda pred kosilom in bedastega filma ob devetih zvečer.

Kdaj je biti starš postalo »starševanje«? Tako se je spraševala nabrita scenaristka in pisateljica Nora Ephron: starševanje je takrat, ko začnemo odpirati knjige, takoj ko dete posmrka, namesto da bi mu skuhali čaj in počakali, da prehlad mine. Ko merimo temperaturo v otroški sobi, namesto da bi se zanesli na svoj preživetveni instinkt. Ko bi otroku najraje prevezali oči, ko so na televiziji želve Ninja ali Terminator, ko z baleta hitimo na glasbeno šolo in vmes skoraj pozabimo na vstopnice za lutkovno predstavo, ko ob desetih zvečer z napol odprtimi vekami histerično šilimo barvice ... Vsak včasih malo staršuje, se pravi, da hoče biti boljši »starš« od vsakdanjih »mami« in »oči«.

Tečaji angleščine, računalništva, česar koli že so v vrtcu nekaj samoumevno pričakovanega. Menda tako želijo starši, zato jih je veliko vrtcev še pred kratkim ponujalo kar v dopoldanskem programu, ko naj bi se otroci sicer malo igrali, malo packali, malo peli pesmice, si bolj ali manj zlepa posojali igrače, česali punčke in gradili avtoceste v peskovniku. Vendar pa bi bilo škoda tega časa ne izrabiti za kakšno poučno dejavnost, ki bo prišla štiriletniku še kako prav tam pri štiriindvajsetih, v prvi službi. In potem malo po inerciji, ker tudi vsi drugi, malo pa zaradi strahu, da ne bi prav naš tega zamudil, otroka mimogrede pošiljaš na nekaj dodatnih izpopolnjevanj, ki jih najbrž ne potrebuje niti si jih ne želi.

Po drugi strani pa nas poslušanje želja šestletnika ne bi pripeljalo kam dlje od najbližje restavracije s hitro prehrano in devedeja z vesoljskimi monstrumi. Zato imamo starši nalogo, da jih od tega odvračamo. Včasih tudi takrat, ko nas mika, da bi jim popustili. Nekako tako, kot je bil v prejšnji Oni citiran Umberto Eco iz Mladine: »Včasih moramo reči ne, četudi nima nobenega smisla. Tako bodo vsaj nekega dne vedeli, da smo rekli ne.«

Prej ali slej se začnemo spraševati, do kod ima vse to smisel in koliko znanja lahko vlijemo v otroško glavo: če jih ne vozimo v glasbeno šolo, nas muči slaba vest, saj nikoli ne vemo, ali morda kakšnemu Pogoreliću ne zaviramo razvoja, če jih vozimo, pa tvegamo slabo vest, da jih bomo preforsirali in jim skazili otroštvo. Nekateri članki in zdravorazumsko razmišljanje nas pozivajo, naj jih za božjo voljo že pustimo, da se v miru preigrajo skozi otroštvo, hkrati pa nas druge raziskave pozivajo, naj otrokom omogočimo, da razvijejo svoje potenciale: otroška joga za pomirjanje, brazilski ples za sproščanje, borilne veščine za disciplino, balet za motoriko, jeziki so naložba za prihodnost, slikanje za ustvarjalnost, petje za muzikaličnost, golf ali tenis, ker ni nikoli prezgodaj, plavanje za lepšo držo, sabljanje, ker je ... no, sabljanje vendar, za tri mušketirje, recimo.

Začne se v plenicah ali še prej: s folno kislino, ko so še v trebuščku, in nadaljuje s sterilizatorji, igračami, ki spodbujajo razvoj od prvega tedna, s steklenimi ribežni za sadje, z novo prehransko doktrino vsakih pet let. Moj mož je iz generacije, ki je pri štirih mesecih pojedla rumenjak, jaz menda telečjo juho, naši otroci so pa šele v petem mesecu skrivaj okusili prvi miligram banane.
Vse te doktrine in obsesije se razvijejo zgolj iz želje, da bi jim dali najboljše za njihov razvoj. Na koncu pa se izkaže, da je morda bolj od načina pomeben namen. Naj se spremeni doktrina vsake tri leta, pa če iz stekleničke ali na prsih, z žvečilnimi in želvami Ninja ali z lesenimi kolesi in samo razvojno odobrenimi igračami, pa če s stotinami krožkov ali samo z žogo na dvorišču. Vsako leto znova vidiš vse te otroke, kako septembra stopajo skozi težka šolska vrata, ki jih zmeraj laže odrinejo, in takrat na šolskih stopnicah ugotoviš, da se staraš in rasteš tudi sam in da kar koli že pravi ta ali ona ali katera koli od sto doktrin je prav. Glavno, da je namen isti.

Valentina Smej Novak