Križi in križišča


Saj vem: vsak gre svojo pot.

A nekoč je nekdo rekel, da so naše poti dragocene zaradi križišč. Da so življenja dragocena zaradi srečanj. Srečanj, ki se dogajajo v podpiranju in pomoči, v različnosti in krešenju mnenj. Srečanjih, ki so srečanja samo zato, ker se v njih blešči drugačnost. Tam torej, kjer se prekrižajo naše poti, tam je križišče. Kjer pa se prekrižajo naše poti in poti Boga, kjer se vendarle srečamo z njim iz oči v oči, tam je križ.

Tudi iz tega srečanja tolče drugačnost. Morda bolj kot iz kateregakoli drugega srečanja. Ker ne gre samo za srečanje dveh mnenj, ampak resnice in laži.

Ni enostavno, da bi razumeli. Do tega se dokopavamo celo življenje. Skozi vsa soočenja z Bogom, skozi vse križe. Najsi gre za droben nesporazum ali za smrtno bolezen, vseskozi pristanemo ob zid nerazumevanja, ob zid, kjer poskušamo najti vrata, okno, karkoli. Samo da bi zmogli iti naprej.

A naprej se ne da, dokler ne ugotovimo: križ ni zato, da bi nas ubil, ampak da bi nas okrepil. Saj nas Bog ne prihaja pobit, ampak rešit.

A zakaj ravno v križih? Ne more priti v radosti in veselju, v zmagovanju in proslavljanju, kot Mesija, kot cesar, kot najmogočnejši, prevzvišeni in nepremagljivi?

Nisem strokovnjak za človeško dojemanje, a zdi se mi, da vidimo Boga v pravi podobi šele takrat, ko se z njim srečamo, ko se začnemo z njim pogovarjati brez olepšav in pobožnih vzdihov – to pa se zgodi šele takrat, ko začutimo, da je tu nekje, da pozna našo ranljivost, da nas razume, da nam je blizu, da nam je podoben. Samo v križu. Tja sva prišla oba, On in jaz.

Zato torej Mesija, kot pohabljeni, povoženi, poteptani, uničeni – da bi bil blizu temu, kar resnično smo: krhka bitja; da bi znali iti v tem, kar smo, naprej; da bi znali v tem, kar smo, spoznati svojo veličino, ki je v edini pravi sposobnosti človekovega srca: da izgubi vse, ker s tem tudi vse pridobi. Vse tisto, kar zares potrebuje: križe in križišča.

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)14. 9. 09, 23:42

    Z napisanim se popolnoma strinjam in moram pohvaliti avtroja. Vsem nam želim, da bi z veseljem sprejemali križe, ki nam jih Bog nalaga - nikdar ne da pretežkega, nenazadnje je njegov jarem lahak, osvobaja.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več