Besede za srce

Nekaj nas vodi skozi življenje, če to delamo zavestno ali pa če ne, vedno prisluhnemo nekemu glasu, ki nas nekam pelje. Zato smo ljudje, tudi če se nam ta oznaka zdi podcenjevalna in manjvrednostna, vendarle nekakšne ovce , kakor one vedno nekomu sledimo, komu, to pa izbiramo sami. Ko govorimo o pastirjih, najemnikih in ovcah, torej govorimo o življenjskih izbirah.  Ovce lahko vodijo razne stvari, predvsem njihove želje in nagoni, na precej lahek način se jih s priboljški spravi točno tja, kjer jih želimo imeti. Človeške ovce naj bi bile drugačne, naj bi dobro pretuhtale, kam kakšna stvar vodi, naj bi bile pripravljene pastirja dobro prepoznati (Jn 10,15) in ga seveda ločiti od najemnika.  Razločevanje  Vendar pa ni ravno najlažje prepoznati, kdo je dobri pastir in kdo samo najemnik , v tem je težava, ločiti tistega, ki bi jim rad »dal življenje«, od onega, ki bi rad od ovc imel predvsem nek dobiček, ki bi jih izrabil za svoje interese ter jih potem, ko jih ne potrebuje več, izpljunil

Ni naključje, da se vstali Jezus svojim učencem prikaže takrat, ko se usedejo za mizo, lačni kot le kaj po dolgem dnevu, in se tam, med žvečenjem pečenih rib, začnejo pogovarjati (Lk 24,36). To je res najbolj primeren prostor, celo najbolj mogoč trenutek, kjer resnično srečamo Vstalega.  Pomen pogovora  Tako je, samo tam, v naših skupnostih, v naših odnosih, tam se prikazuje, kajti naše odrešenje, naše vstajenje, naš prvi korak iz ran in bolečin in grobov je pogovor , takrat dobesedno kot Jezus vstanemo od mrtvih, se vrnemo v življenje iz smrti, pa čeprav se zdi, da je tistih nekaj besed res premalo za kaj takega.  Toda saj niso besede tiste, ki rešujejo. So pa besede in pozornost in čas, vse to, kar nastane med pogovorom, tisto, kar med nami ustvari svetišče . Zato ne sedemo k pogovoru samo takrat, kadar ga res potrebujemo ali kadar imamo dovolj modrih besed in nasvetov. Pogovarjamo se vsak dan , ker se moramo pogovarjati. Ker se moramo poznati, se spremljati na poti. Ker moramo imeti

Da Jezusa njegovi učenci niso spoznali po besedah, po pozdravu, ampak šele po tem, ko »jim je pokazal roke in stran,« je precej zgovorno. »Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda,« (Jn 20,20) in ne, ko so ga slišali, videti so morali njegove roke in stran, ranjene ude in prsi, šele potem so ga spoznali. Tudi Tomaž ni verjel, da je bil tam, niti tega, da je res vstal, da je njegova ljubezen res močnejša od našega zla, dokler mu ta ni ponudil na pogled, celo na otip svojih ran: »Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« (Jn 20,27)  Rane, naša identiteta  Verjetno zato, ker so prav rane znamenja pristnosti nekega človeka (in celo Boga), če je namreč kaj na njem resničnega, so to rane, porazi, bolečine, tisto, kar je v nas šibkega in prizadetega, razočaranega, krhkega. Nepopolnega. Tega ljudje nikoli ne igramo, s tem se pred ljudmi ne hvalimo, celo ravno obratno, zato smo šele z ranami to, kar smo v resnici. In

Tišina praznega groba govori več kot tisoč besed.  Spremenila je tisto jutro, ki je bilo enako kot na tisoče drugih juter in bi tako tudi ostalo, če se ne bi par ljudi odpravilo do njega. Tako se namreč začne velika noč, na začetku je neka pot, ki jo moramo opraviti, da ta iz zgodbe postane resničnost . V tem jutru je treba do groba . Do svojega groba, da smo si na jasnem, do točno tistega sramotnega trenutka našega življenja, ki nam leži na srcu in ki smo ga skrili pred svetom in pred seboj, pred katerega smo zavalili težek kamen, da nihče ne bi mogel vanj. Kakor apostoli, kakor žene, tja so morali, si najprej priznati, da je bilo nekaj narobe, seznaniti so se morali s svojim grobom, da je resničen, da zares obstaja.  Drugačen grob  Tja smo ga položili, Boga namreč, Boga, ki nam je bil v življenju odveč. Ker je vendar tako, da vsakokrat, kadar živimo po svoje, kadar trmasto krmarimo v lastni smeri, kadar svojo voljo in svoje želje postavljamo kot gibalo vsega svojega sveta, življenja,

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej

»Ali naj ne izpijem keliha, ki ga mi je dal Oče?« (Jn 18,11) Utrinki današnjega, zadnjega Jezusovega dneva so pretežki, da bi si jih lahko razlagali. Tako ali tako se trpljenja ne da razložiti in ga verjetno niti ni potrebno, saj to ne bi nikomur pomagalo, ko trpimo in ko smo priča trpljenju, je bolj ali manj mogoče samo umolkniti , gledati in biti blizu . To troje je naša edina molitev v trpljenju.  Tišina je najbrž edini primeren odziv na trpljenje, šele ta resnično pomaga, da postanemo ponižni, da priznamo svojo nemoč v vsem skupaj, v življenju, da prenehamo s svojim modrovanjem, da prenehamo z razumarstvom in pustimo skrivnosti, da butne v nas. Res, včasih je pač treba živeti tudi nerazumljivo in nedopovedljivo, menda se takrat v nas odpre nek drug pogled na življenje, morda takrat postanemo – nekaj novega.  »Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18,37)  Prav tišina pred lastnimi zaključki prepusti mesto dejstvom , v tišini začnemo bolj opazovati življenje, kakršno je, in treb

Nekdo jih je postregel, nekdo jih je umil , ko so sedeli za isto mizo, enega za drugim, brez razlike, a ne brez bolečine, saj je vedel, kdo so, vedel je, da si tega niso zaslužili, z ničimer, saj je vedel, ko je hodil od enega do drugega, »Ta me bo zatajil,« »Ta me bo izdal,« »Ta me bo zapustil.«  A je to Jezus vseeno počel, kljub bolečini, je pač hotel, da bi vsi ti ljudje ostali skupaj . Samo zato. Odpustil jim je. Računal je z njihovo šibkostjo, z njihovo slabostjo, z njihovimi napakami, nepopolnostjo, to je ta »ljubezen do konca« (Jn 13,1) – narediti vse, ampak res vse, da bi skupnost ostala skupaj. Tudi nekaj tako gnusnega kot je umivati noge … Premagati torej sebe in si pustiti, da se trudiš, da te boli, tudi če od tega navidez ne bo nobenega haska. Da bi bilo nekaj, kar bi jih združevalo, te njihove umite noge, ta Jezusov napor. Ker je toliko stvari, ki nas ločuje in spravlja narazen, toliko razlogov je za to, da bi odšli drug od drugega stran. Mi pa moramo ostati skupaj, ker je