V bolečini umite noge
A je to Jezus vseeno počel, kljub bolečini, je pač hotel, da bi vsi ti ljudje ostali skupaj. Samo zato. Odpustil jim je. Računal je z njihovo šibkostjo, z njihovo slabostjo, z njihovimi napakami, nepopolnostjo, to je ta »ljubezen do konca« (Jn 13,1) – narediti vse, ampak res vse, da bi skupnost ostala skupaj. Tudi nekaj tako gnusnega kot je umivati noge … Premagati torej sebe in si pustiti, da se trudiš, da te boli, tudi če od tega navidez ne bo nobenega haska. Da bi bilo nekaj, kar bi jih združevalo, te njihove umite noge, ta Jezusov napor. Ker je toliko stvari, ki nas ločuje in spravlja narazen, toliko razlogov je za to, da bi odšli drug od drugega stran. Mi pa moramo ostati skupaj, ker je le skupnost prostor, kjer mi resnično lahko živimo …
Zato danes, na veliki četrtek, slavimo ta napor, pred oči si ga stavimo, kako je Jezus »vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se opasal. Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge.« (Jn 13,4-5) Bolečina, Jezusova bolečina je tisto, kar nas povezuje med seboj, kar je tisti kruh na mizi, ki ga je nekdo moral rezati, da bi jedli, ga je moral zlomiti, se mu je moral odreči, da bi imel še drugi kaj od tega, »kajti kólikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt,« (1 Kor 11,26) njegova smrt, ko je pustil svoje in postregel druge, ta nas povezuje. To so naše umite noge, bolečina, ki smo je bili vredni, čeprav si je nismo zaslužili.
Zaradi te bolečine smo skupnost, ta nas drži skupaj. Zaradi te bolečine bomo skupnost tudi ostali – ali pa ne bomo – in sicer, ko bomo tudi mi umivali noge, ko se bomo tudi mi sklanjali, ko bomo tudi mi objemali umazano, nevredno, zavrženo, ko bomo tudi mi odpuščali, ko se bomo tudi mi pogrešali, tako se poje kruh, tako se nasiti skupnost, ko nekdo v njej sprejme bolečino – iz ljubezni. »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil.« (Jn 13,15)
(misel na veliki četrtek 2021)
Komentarji
Objavite komentar