Besede za srce

» Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, temveč vse to obudim poslednji dan. « (Jn 6,39)  Ko mi je umrl oče, sem tudi sam izkusil strahotno stisko, ki jo doživlja človek pred smrtjo. Teden dni po njegovi smrti sem se vrnil na fakulteto v Rimu. Po enem od predavanj mi je postalo zelo hudo, da sem se skril nekam za predavalnico in tam jokal z dlanmi na obrazu. Mimo je prišel profesor in me opazil. Stopil je k meni in me vprašal, kaj je narobe. Povedal sem mu. In takrat mi je povedal nekaj besed, za katere mu bom večno hvaležen. Rekel mi je, da smrt v človeku izkoplje tako globoko luknjo, da je nič, prav nič na tem svetu ne more napolniti. Da bom to praznino po očetu vedno nosil s seboj. In da se moram zato z njo naučiti živeti, da je ne smem napolniti s čim drugim. Ker je namreč ta luknja nekaj, s čimer bo moj oče vedno v meni.  Bolečina spominjanja . Težka stvar, ki jo radi preganjamo iz svojega življenja. Se že zamotimo s čim, s kakšni...

Nocoj močno željo, da smo tukaj in da molimo, posebno čutimo tisti, ki smo ranjeni od smrti naših bližnjih. Miru, tolažbe iščemo, bližine ob Bogu in drug ob drugem. Kajti hude bolečine vseka smrt v nas, strašno grde osamljenosti, težke misli, take, da bi ob njih človek kar prenehal verjeti v dobro in lepo. V življenje.  Smrt ima veliko moč, vse lahko spremeni, vse nam lahko vzame, celo tiste dragocene spomine na naše rajne. Edino ene stvari pa ne, tega, da smo še vedno njihovi bratje, sestre, očetje, matere, otroci, tega pa ne more vzeti, ne preklicati, ne izbrisati. Še vedno so naši, še vedno smo njihovi. Pripadamo si.   Prav zaradi tega nas namreč smrt boli, zato jih pogrešamo, zato jokamo za njimi, zato si jih želimo ob sebi, zato v tem velikem nesmislu še iščemo, še brskamo za življenjem, ga še zahtevamo, preprosto ne verjamemo v smrt . Ne da bi jo s tem zanikali, samo verjamemo, da je to, kar se dogaja v nas, ko nas boli, ko si jih želimo ob sebi, nekaj močnejšega od smrt...

» Ali hočete tudi vi oditi? « (Jn 6,67)  Še vedno v sebi nosim bolečino, da nisem mogel na pogreb dragega prijatelja. Ni šlo. Imel sem že organiziran polet na prepotrebni dopust. Tehtal sem že, da bi ga odpovedal, da bi le bil na pogrebu, kar bi pomenilo, da bi potem spet kot lani bolj ali manj nespočit nadaljeval s svojim delom. A sem se tedaj spomnil, da mi je prav isti prijatelj nekoč zabičal, da je dopust nekaj, kar je moja dolžnost, ne samo pravica. In sem ga poslušal. In čeprav še zdaj boli, vem, da sem ravnal prav.  Na neki točki življenja se ljudje prav lahko razidemo, kar ni nič tragičnega. Vsak hodi skozi življenje svojo pot. In lepo je, če smo lahko drug z drugim, krasno, če si pomagamo hoditi, če nekaj časa delimo isto pot z vsem, kar ta prinaša, vendar to ne sme pomeniti, da moramo pristajati na kompromise za vsako ceno. Srečanja so lepa stvar, dokler so nekaj svobodnega , takrat so tudi izraz Božjega: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ...

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tist...

Vsakdo nekoliko otožno vstopa v ta praznik, v katerem nam kakor luči iz teme zasvetijo spomini na naše drage rajne. Lepe stvari so zapustili za seboj. Naša življenja so oblikovali, zidali naše vrednote in iz njihove ljubezni in dobrote smo spoznali svojo vrednost in dragocenost. Ob hvaležnosti pa se vendarle ne moremo izogniti bolečini, ki jo je prinesel njihov odhod od nas; boli nas, da jih ni več. A bolečina ni slaba stvar; je samo ljubezen, ki pogreša in ki želi iskati, dokler ne najde tistega, kar si želi. Čeprav se zdi, da je tisto, kar najdemo v svoji bolečini, nekaj drugega kot to, kar smo mislili, da iščemo:  je želja dati in ne obdržati.  Razmišljam, zakaj mora človek v svojem življenju tako veliko izgubiti, se od tako veliko stvari z bolečino posloviti. In ne morem priti do boljšega odgovora, kakor je ta, da se s tem nečesa pomembnega uči : da se iz izgubljanja počasi nauči podarjati . Da svoje stisnjene dlani razpre in začne to, kar mora oditi, izročati.  Tako ...

» Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek .« (Mt 11,28)  Veliko ponižnosti je danes treba, da se zaveš, da si »utrujen in obtežen«, da ne zmoreš več nositi življenja, da si to priznaš: da potrebuješ počitek.  Zdi se namreč, da gre za občutek, ki se ga v svetu, v tej naši družbi, kjer nekaj pomenijo le moč, sposobnost in uspeh, v kateri po božje častimo mladost in popolnost, do zadnjega izogibamo; si pač mislimo, da je utrujenost znamenje šibkosti, nesposobnosti in zato tudi manjvrednosti. In tako mnogi ljudje izgorevajo, medtem ko prestopajo svoje meje, da bi drugim in sebi dokazali, kako zelo uspešni in pomembni so … da so vredni spoštovanja in občudovanja … pa četudi ga nikoli ne dobijo.  Ljudje tako radi zapademo v aktivizem, v pretirano skrb, v pretiravanje z delom, in veliko težavo imamo s perfekcionizmom. Za zelo pomembne se imamo, predvsem takrat, kadar se sami v sebi v resnici počutimo nevredne in negotove. Da je to res, priča t...

Zahodnemu človeku je ta čas nadvse ljub predvsem zaradi udobja, s katerim ga razvaja, recimo mu »udobje slepote«, da bomo bolje razumeli, za kaj gre pri njem. Ne toliko za to, da spimo na mehkih posteljah in da se vozimo v dragih avtomobilih, da imamo hrano na dosegu roke in denar tudi, udobje slepote je predvsem v tem, da je ta naš čas popolnoma zadušil pomembnost človekove samorefleksije , pogleda v ogledalo.  Zamotiti se  Tako se v tem času zdimo samemu sebi čisto v redu, v tem je to udobje, da se lahko mirno pretegujemo na kavču, ne glede na to, da nam zdaj recimo že vse stvarstvo s spremembami vremena očita preveliko potratnost, ne glede na to, da vse okoli nas govori, da je nekaj narobe. Če gre za kak problem, je to zelo verjetno zaradi drugih, če je kaj, kar pretrga našo mirnost in zadovoljstvo, je to »iver v očesu našega brata« (Lk 6,41), ta nas moti. Zato obsojamo, samo zato.  Da bruna v lastnem očesu ne začutimo več – čeprav to seveda še ne pomeni, da ga ni – je...

Svojevrstna ironija je, da te vrstice pišem ravno med oratorijem v naši župniji, med dnevi, ki se začnejo zelo zgodaj in končajo zelo pozno in je v njih komaj kaj časa, da se usedeš in v miru pokosiš. »Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili.« (Mr 6,31) V takem vzdušju se kar prerado zgodi tudi, da si ne morem vzeti časa za molitev, za mir, za trenutke, ki jih iztrgam hitenju, iz katerih živim … Menda zato, ker sem prepričan, da se bo svet brez mene preprosto ustavil …  Ljudje tako radi zapademo v aktivizem, v pretirano skrb, vse bi naredili »za« in »namesto« koga drugega, in veliko težavo imamo s perfekcionizmom. Za zelo pomembne se imamo, ponavadi predvsem takrat, kadar se sami v sebi v resnici počutimo nevredne in negotove, zagotovo, saj se iz naše neopažene pomembnosti tako velikokrat rodi besneča zver, ki napada nehvaležne ljudi, ali pa pretirana žalost ob naših neuspehih.  Evangelij kot bolečina  »Tisti čas so se apostoli zbrali p...

Nekdo jih je postregel, nekdo jih je umil , ko so sedeli za isto mizo, enega za drugim, brez razlike, a ne brez bolečine, saj je vedel, kdo so, vedel je, da si tega niso zaslužili, z ničimer, saj je vedel, ko je hodil od enega do drugega, »Ta me bo zatajil,« »Ta me bo izdal,« »Ta me bo zapustil.«  A je to Jezus vseeno počel, kljub bolečini, je pač hotel, da bi vsi ti ljudje ostali skupaj . Samo zato. Odpustil jim je. Računal je z njihovo šibkostjo, z njihovo slabostjo, z njihovimi napakami, nepopolnostjo, to je ta »ljubezen do konca« (Jn 13,1) – narediti vse, ampak res vse, da bi skupnost ostala skupaj. Tudi nekaj tako gnusnega kot je umivati noge … Premagati torej sebe in si pustiti, da se trudiš, da te boli, tudi če od tega navidez ne bo nobenega haska. Da bi bilo nekaj, kar bi jih združevalo, te njihove umite noge, ta Jezusov napor. Ker je toliko stvari, ki nas ločuje in spravlja narazen, toliko razlogov je za to, da bi odšli drug od drugega stran. Mi pa moramo ostati skupaj, ke...

Pretresla me je fotografija dveh predsednikov, ki se v Bazovici pred fojbo in pred spomenikom štirim upornikom držita za roke. Nenavadna, morda celo predrzna poteza za današnji čas, ko se te geste bojimo, ko nam je celo prav, da se je pod pretvezo epidemije izogibamo, pa ne zato, ker se bojimo virusa, bojimo se tega, da bi to morali nekoč storiti tudi sami. Zato ju je poklon žrtvam obeh narodov pred »svojimi« naredil za »izdajalca«, tako pač vedno poimenujemo človeka, ki si upa dregniti v vprašanje, ki je skelelo v našo resničnost, pa smo si ga, zaverovani v svoj prav, pometli pod preprogo … Razbirati življenje To njuno dejanje cenim predvsem zato, ker sta to dva človeka, ki sta oba zrasla v okolju, ki ve, da ima prav, in ki ve, da drugi nima prav, med ljudmi, ki oboji sebi pravijo osvoboditelji in drugim morilci. Zato je bilo treba veliko poguma za ta stisk, za ta poklon, ne samo, ker sta vedela, da ju čaka veliko transparentov ob cestah, ne, treba se je bilo soočiti z lastno re...

Nehal sem gledati poročila, nisem mogel več, tudi novice, ne zato, ker so tam tudi stvari, s katerimi se ne in se ne morem strinjati, ne, temveč ker je vse, javnost, mediji, omrežja, kakor z virusom okuženo s sovraštvom in neizmernim gnevom. Toliko nemira, toliko bolečine je vame vneslo neprestano bojevanje levih in desnih, belih in črnih, križev in zvezd. In očitno ne samo vame, ne, kakor je pogosto pri bolečini, smo ljudje pograbili, kar je bilo pač pri roki in zdaj že nekaj časa drug drugega obmetavamo z najbolj smrdljivo gnilobo, kar je premoremo v sebi, vsa dolgo zatajevana mnenja o »tistih z nasprotnega brega« smo osvobodili in ta se kot horda podivjanih zveri vsak dan spuščajo po ozelenelih slovenskih grapah.  Pavček, on pa ni nehal gledati poročil. Morda je po trudnem dnevu med trtami pod svobodnim soncem svoj pogled dvignil od novic, se počasi, zamišljeno sprehodil proti oknu, se naslonil nanj, da mu je skozenj nežen vetrič pobožal utrjeno čelo, tam nekje od globokih zele...

Postavil sem se k mizi v naši prazni cerkvi. Miza, oltar, to je tisto, kar nas združuje vsak dan, Jezus, on, ki ga oltar, miza samo predstavlja, on spravlja skupaj med sabo tako zelo različne ljudi. V njem se srečujemo in skupaj živimo . Brez njega ne bi. Zakaj bi hrepenel po človeku, ki ga ne maram, zakaj bi bil skupaj z njim v istem prostoru, če bi si to sam izbiral? Tako pa se srečujemo in skupaj živimo kljub temu . Kljub vsemu, kar nas ločuje. Zato me praznina cerkve, naše dvorane zadnje večerje, boli. Ne bodimo malenkostni, ta praznina mesta ob meni, da brata, za katerega je pripravljeno mesto na mizi, ni pri večerji, me mora boleti, prav je, da me boli, da ni tako kot ponavadi . Ker moram vedeti, da mi ta brat, ki je tako zelo različen od mene, manjka, če ga ni v mojem življenju. Mora boleti, da ga začnemo pogrešati . Se zavedati, da drug drugega potrebujemo. Ta bolečina je naša ljubezen . Naš napor današnjega dne, tako zelo podoben tistemu, ko smo ob isti mizi z nekom, ...

V njeno samoto je vstopil. V njeno žalobno hojo po vodo, ki je ni mogla odžejati . Ker so bile njene rešitve vedno samo začasne rešitve, namenjene reševanju njenega udobja, varnosti in izogibanja tveganju, ki jo prinaša odnos. Namreč tveganju, da se boš v njem hočešnočeš moral spremeniti, da boš moral nekaj dati, ne da bi vedel, ali boš kaj dobil nazaj, da boš zato tudi kaj za vedno izgubil, gotovo kaj, kar imaš rad in ti je ljubo. Morda celo življenje, kakršnega poznaš. In to tveganje je za mnoge od nas pretežko. Žeja Jezus in žena iz Samarije se pri vodnjaku srečata opoldne (Jn 4,6), sredi hude vročine, ko ni nihče hodil po vodo. To daje slutiti, da je žena to uro izbrala zato, ker se je na ta način skušala izogniti srečanjem z drugimi ljudmi. Hotela je biti sama, osramočena ali v strahu zaradi javnega mnenja, virusa ali kateregakoli drugega razloga že. Toda ni bila sama. V blodnjaku življenja jo je prestregel Gospod – in jo izzval, s tem, da je tudi sam postal žejen. »Daj mi p...

Najtežja stvar pri tem, da postajaš vedno starejši, je, da vse težje sprejmeš posledice, ki jih to prinaša s seboj. Da se – čeprav je duh še vedno zelo mladosten – tvoje telo vendarle nepreklicno stara, da torej počasi ne zmore več tistega, kar mu je bilo še pred par leti mala malica. Da imaš preprosto nekje svojo mejo, če povem drugače, trenutek, ko moraš priznati svojo nemoč. In ta meja je ponavadi tam, kjer si to najmanj želiš. Da si utrujen takrat, ko je najmanj primeren čas za to. Takole, za »trening«, smo se skupaj z mojima kasnejšima sopotnicama pred mesec dni dolgim Caminom odpravili na 15 km poti, postanek pri Vipavi, krasen dan je bil, metulj mi je priletel na čevelj. Šlo je v redu, presenetljivo v redu, vseeno sem mislil, da bom težje prenašal vročino in nedogled poti. Potem pa nas je presenetil urnik avtobusa, poletni urnik pač, tisti dan ne bo nobenega avtobusa do našega izhodišča. In tako ni bilo druge, kakor da smo pet kilometrov poti nazaj ravno tako pešačili, le d...

32. dan posta Končno mi je uspelo malce pospraviti po temle svojem malem svetu, v katerem iz dneva v dan živim. Ni bilo ravno prijetno. Odprl sem posode, ki so smrdele po plesni, jih pomil in posušil. Spakiral sem kovček za pot domov. Malce sem prezračil, odnesel smeti in pospravil stvari, ki sem jih sproti odlagal v območje v dosegu roke. Predvsem pa sem zmetal proč stvari, ki jih ne potrebujem več in ki mi jemljejo dragoceni prostor. Stvari, za katere sem mislil, da jih potrebujem, pa jih nisem že celo večnost uporabil. In čeprav se med njimi komajda premikam in se zaradi njih jezim, ko vedno znova vse privzdigujem in obračam, da bi našel malenkost, ki sem jo založil, se mi je vedno znova težko posloviti od njih. Zdi se mi, kot da nekaj izgubljam. Kot bi odvrgel del sebe, pa čeprav je to tisti del, ki bi moral z mene odpasti že zdavnaj, pa mu nisem pustil ... Ker je preteklost varna, pa čeprav je težka. Pospravljanje je težko, ker boli. In potem imam spet prostor, k...

2. postna nedelja Nepopisna lepota je zavela iz Jezusa, ko je bil z učenci na gori, na samem. Lepota, ki presega vse zemeljske lepote. » Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. « (Mt 17,2b) Kot sonce, torej kot nekaj, kar daje upanje in barvo človekovemu življenju, ki ga spreminja, kot sonce spremeni človeka, ko se prikaže izza črnih oblakov. To je isti Jezus, to je ista gora, to je ista samota kot tista na neki drugi gori njegovega življenja, na Kalvariji. Tudi tam se bo spremenil, kričal bo o zapuščenosti in o žeji, o nesmislu, strah ga bo, krvav bo in trpel … in on bo še vedno tam, ob svojih prestrašenih učencih in ljudeh, ki ga ne marajo. In sonce bo otemnelo, ker bo na gori kakor tistikrat sijalo nekaj veliko svetlejšega … Ljubezen . Tisto, kar zasije. Tisto, kar iz človeškega obraza naredi obraz Boga med ljudmi. Tisto, kar spreminja. Lepota, ki presega vse lepote – imeti rad . Tako zasije, tako prinaša sonce in luč v življenje dru...