Pomen počitka


»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11,28) 

Veliko ponižnosti je danes treba, da se zaveš, da si »utrujen in obtežen«, da ne zmoreš več nositi življenja, da si to priznaš: da potrebuješ počitek. 

Zdi se namreč, da gre za občutek, ki se ga v svetu, v tej naši družbi, kjer nekaj pomenijo le moč, sposobnost in uspeh, v kateri po božje častimo mladost in popolnost, do zadnjega izogibamo; si pač mislimo, da je utrujenost znamenje šibkosti, nesposobnosti in zato tudi manjvrednosti. In tako mnogi ljudje izgorevajo, medtem ko prestopajo svoje meje, da bi drugim in sebi dokazali, kako zelo uspešni in pomembni so … da so vredni spoštovanja in občudovanja … pa četudi ga nikoli ne dobijo. 

Ljudje tako radi zapademo v aktivizem, v pretirano skrb, v pretiravanje z delom, in veliko težavo imamo s perfekcionizmom. Za zelo pomembne se imamo, predvsem takrat, kadar se sami v sebi v resnici počutimo nevredne in negotove. Da je to res, priča tudi dejstvo, da se iz naše neopažene pomembnosti tako velikokrat rodi besneča zver, ki napada nehvaležne ljudi, ali pa pretirana žalost ob naših neuspehih. 

Toda utrujenost je pravzaprav blagoslov. Postavi nam meje. Pove, da smo naredili dovolj. To naše šibko telesce je res milost, saj zakriči od bolečine vedno ob napačnem času, saj nam zboli vedno takrat, ko se mudi, saj nas spravi v posteljo ravno tedaj, ko bi bilo treba postoriti res samo še to in ono. Vedno se oglasi ob ravno pravem času: ko smo nehali biti ljudje in smo si začeli domišljati, da smo bog. Ko smo v življenju izgubili prostor za še koga drugega kot zase. Ne govorite mi torej, da je garanje izkazovanje ljubezni … Za ljubezen smo najbolj dojemljivi takrat, ko ne moremo ničesar več. 

Bolečina je res človekova najboljša prijateljica in zdravnica. Pošlje nas v objem Boga. Ko namreč počivamo, si priznamo in dovolimo, da vsega ne moremo sami – in pustimo, da v našem delu kaj postori tudi Bog. In on dela vse stvari dobre. Kamor stopi On, tam prebiva njegov blagoslov.

(misel ob 14. navadni nedelji, leto A)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več