Besede za srce

Vedno znova me preseneča – čeprav me res ne bi smelo več – kako zelo nemirni, neučakani, nervozni ljudje smo postali, ta pretakajoča družba nam je tako potiho in mimogrede vcepila kulturo urgentnosti . V vse hitrejšem in vse bolj povezanem svetu, ki nagrajuje takojšnjost , ta kultura vztrajno briše mejo med tem, kaj je resnično pomembno in kaj ne. Tako kot tega v evangeliju ni razumela Jezusova prijateljica Marta: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari … « (Lk 10,41) Zato ta Jezusov očitek ne bi mogel biti bolj na mestu tudi za naše čase, ko smo »zaposleni« kar naprej, če ne z delom in skrbmi iz službe tudi za domačo mizo, pa tako, da se moramo iz strahu, da ne bi česa zamudili, kar naprej ukvarjati s sporočili in objavami na družbenih omrežjih. »Skrbi in vznemirja« nas preveč stvari . Od tega se rodi utrujenost našega časa, naveličanost, težava, da bi našli voljo, da bi kaj naredili z veseljem in prostovoljno, vse nam je preveč in odveč, kar je normalno, če moramo biti ved...

» Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte! « (Mr 6,31)  Mnogo ljudi ima s počitkom težave. Še veliko več kot tistih, ki so leni in počivajo preveč, je danes tistih, ki počivati sploh ne znajo. Težava je v tem, da ljudje ne razumemo več svojega telesa, ne slišimo ga, popolnoma smo mu odtujeni kot še nikoli poprej! Kadar smo utrujeni in je vsega preveč, zato ne počivamo, ne prenehamo z delom – ker je nekaj seveda treba nujno narediti – marveč vzamemo tableto ali spijemo kavo in delamo naprej. Človek dandanes morda gre rad čez svoje meje tudi zaradi nadutega prepričanja, da se brez njega svet ne bo več vrtel, prepričanja, ki naj bi bilo lastno Bogu … Kadar pride do tega, da bi morali kaj spustiti iz rok, zapustiti svoj kraj in oditi v samoto, se zato temu preprosto izognemo: in smo vedno dostopni, vedno v naglici, nikomur ne rečemo »ne«.  Toda naše telo je prvi evangelij , najpomembnejše sredstvo, s katerim nam Bog oznanja, kaj je treba storiti. Morda je zato utruje...

Glavna tema tokratnega evangelijskega odlomka niso ne device ne svetilke, temveč olje . To je razlika med tem, ali smo v življenju »budni« (Mt 25,13) ali ne, to je za nas ključno pri tem, ko hodimo »Ženinu« naproti: da naše svetilke ne ugasnejo, da jim torej ne zmanjka olja, če povemo bolj sodobno, da našemu življenju ne zmanjka baterije .  Sebičnost  Morda se zdi, da to ni tako zelo pomembna stvar. Da lahko tudi utrujeni in naveličani delamo in živimo, da lahko nekako funkcioniramo tudi, ne da bi imeli nekaj, kar nas veseli in nam daje dovolj volje. Bo že držalo, če vendar mnogi resnično takole živijo iz dneva v dan. Toda to ni povsem res. Če dolgo časa nimamo veselja, če nimamo dovolj polne baterije, ne umremo, ko jo zmanjka, ampak se takrat v nas prebudi čisto poseben mehanizem, nekakšna lačna zverinica, ki zahteva stvari zase. Začne se počutiti kot žrtev. Kot izrabljeni in izkoriščani osebek. In potem začne vse tisto, kar je pred tem manjkalo, in še več zase vehementno zah...

» Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek .« (Mt 11,28)  Veliko ponižnosti je danes treba, da se zaveš, da si »utrujen in obtežen«, da ne zmoreš več nositi življenja, da si to priznaš: da potrebuješ počitek.  Zdi se namreč, da gre za občutek, ki se ga v svetu, v tej naši družbi, kjer nekaj pomenijo le moč, sposobnost in uspeh, v kateri po božje častimo mladost in popolnost, do zadnjega izogibamo; si pač mislimo, da je utrujenost znamenje šibkosti, nesposobnosti in zato tudi manjvrednosti. In tako mnogi ljudje izgorevajo, medtem ko prestopajo svoje meje, da bi drugim in sebi dokazali, kako zelo uspešni in pomembni so … da so vredni spoštovanja in občudovanja … pa četudi ga nikoli ne dobijo.  Ljudje tako radi zapademo v aktivizem, v pretirano skrb, v pretiravanje z delom, in veliko težavo imamo s perfekcionizmom. Za zelo pomembne se imamo, predvsem takrat, kadar se sami v sebi v resnici počutimo nevredne in negotove. Da je to res, priča t...

Svojevrstna ironija je, da te vrstice pišem ravno med oratorijem v naši župniji, med dnevi, ki se začnejo zelo zgodaj in končajo zelo pozno in je v njih komaj kaj časa, da se usedeš in v miru pokosiš. »Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili.« (Mr 6,31) V takem vzdušju se kar prerado zgodi tudi, da si ne morem vzeti časa za molitev, za mir, za trenutke, ki jih iztrgam hitenju, iz katerih živim … Menda zato, ker sem prepričan, da se bo svet brez mene preprosto ustavil …  Ljudje tako radi zapademo v aktivizem, v pretirano skrb, vse bi naredili »za« in »namesto« koga drugega, in veliko težavo imamo s perfekcionizmom. Za zelo pomembne se imamo, ponavadi predvsem takrat, kadar se sami v sebi v resnici počutimo nevredne in negotove, zagotovo, saj se iz naše neopažene pomembnosti tako velikokrat rodi besneča zver, ki napada nehvaležne ljudi, ali pa pretirana žalost ob naših neuspehih.  Evangelij kot bolečina  »Tisti čas so se apostoli zbrali p...

»Pojdite in si odpočijte!« pravi Jezus. In tega ne pravi le za poletje. Njegovo naročilo velja za vsak dan v letu, pa čeprav samo za nekaj minut tišine in miru v njem, če pa že to ne, vsaj za nedeljski dan, posvečeni dan vsakega tedna, ki ga posvetimo prav s počitkom. Ne gre za beg. Gre za vrnitev domov. Za prostor, v katerem je človek res to, kar je, otrok Boga namreč. Počitek je prostor uživanja , kjer se človek Bogu pusti razvajati z neštetimi lepotami. Tako trenutki umika, trenutki počitka in samotnega kraja niso trenutki brezdelja in lenobe. So marveč trenutki, ki jih človek potrebuje, da ohrani svojo dušo svežo in vedro in – veselo. Trenutki, ki jih iztrgamo hitenju in skrbem, opravilom in dolžnostim, trenutki umika in uživanja, niso egoistični čas, čeprav nam ga naša napačno vzgojena vest očita kot takega. Nikakor, čas počitka je še bolj kot sebi koristen drugim ljudem . Veliko bolje bomo stopali v probleme in težo dneva, če bomo notranje in zunanje spočiti. Veliko bolje...

V idel sem opravilo, ki ga Bog daje ljudem, da se ubadajo z njim. Spoznal sem, da ni dobrega v njih, razen da se veselijo in delajo dobro v svojem življenju. Tudi to, da človek jé in pije in se veseli dobrega pri vsem svojem trudu, je Božji dar. (Prd 3,10.12-13) Je čas za to in čas za ono, reče Pridigar tik pred tem, in sicer za oboje . Ne samo za eno in ne samo za drugo, za oboje, ker oboje spada k življenju in mu oboje nekaj daje, ker se iz obojega rase in krepi, ker je oboje smiselno in potrebno. Delo in počitek, garanje in igranje, trud in gostija. In oboje v harmoniji. Ne brez enega in ne brez drugega. Ker je tako, da delo dobiva svojo dopolnitev v praznovanju. In da te praznovanje napolnjuje, kadar je polno hvaležnosti za opravljeno delo. Nobena skrivnost ni, da je človek srečen in zadovoljen, ko je njegovo življenje v ravnovesju , ko ni ničesar preveč in ničesar premalo. Že dolgo vemo za to, za grško zlato sredino (mesótes) in za Benediktova pravila » ora, lege et labora ...

Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo . Svatba se ne splača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od vedno. Človek praznuje , ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in bolj pomembno od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu ži...

Zgodi se, da se človek utrudi življenja. In to se ne zgodi takrat, kadar ima polne roke dela. Ne, človek se utrudi življenja takrat, kadar se počuti pred njim majhen in nemočen. Kadar ga življenje premetava sem in tja, kadar mu življenje postane pretežko. Iz te izkušnje nemoči se ponavadi rodi jamranje, ki ga je danes povsod polno. Jamranje je znak, da se čutimo nemočne, da smo utrujeni od življenja. In tak občutek je nevaren, ker nam ubija duha, ker nam ubija upanje in prihodnost, ker nam ubija veselje nad življenjem. In brez veselja življenje ni življenje, ker ni rodovitno. Ko nas življenje utrudi, ima Jezus besedo za nas: »Pridite k meni in se pri meni odpočijte.« Vzeti si čas za počitek, dopust, počitnice je nujno. In sicer vzeti si počitnice v Njegovem objemu, kar pomeni: imeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Imeti torej čas, da bi spet spoznali, o...

23. dan posta Oprtan s težkim nahrbtnikom, v katerem sem na pot domov nosil vse potrebne (in tudi nepotrebne) stvari, sem se v petek ob petih popoldne stlačil na nepričakovano natrpan avtobus. Nisem zdržal dolgo. Ves hrup in vročina in pomanjkanje zraku mi je toliko presedalo, da sem se po dveh postajah nekako prerinil na sveži zrak in - malo poln jeze in malo adrenalina - vihravo kar peš krenil na glavno postajo Termini. Ni bilo ravno blizu, a trma in "poln kufer" sta bila dovolj prepričljiva. Ves prepoten in z zbadajočimi bolečinami v ramenih sem se že dobro uro pred odhodom vlaka pridrsal na Termini. Ker ni bilo kje sedeti, sem se domislil, da bi preostanek preživel kar v bližnji salezijanski cerkvi. Samo da bi za nekaj trenutkov odložil ta pretežki nahrbtnik ... In sem vstopil. Ravno nekaj minut pred mašo. Dejal sem si, da si samo malo odpočijem od teže tega dneva, potem pa grem. In sem ostal kar celo mašo. Lepo mi je bilo. Kot da bi nekdo stegoval svojo roko in ...

19. dan posta Najtežja stvar pri tem, da postajaš vedno starejši, je, da ne moreš sprejeti, da se - čeprav je duh še mladosten - telo vendarle stara. In da pri določenih stvareh kondicija preprosto ne pomaga. Da imaš nekje svojo mejo, če povem drugače, mejo, ko moraš priznati svojo nemoč - in da je ta meja tam, kjer si to najmanj želiš. Da si utrujen takrat, ko je najmanj primeren čas za to. Še vedno sem sredi razmišljanja, zakaj le me je tako strašansko zagrabilo v hrbtu, da to bolečino nosim še 14 dni po tem, ko se je prvič pojavila. Seveda, ker nimam časa počivati. Ker nimam časa delati razgibalnih vaj za moj od sedenja (recimo raje zgrbljenosti pred knjigami in ekranom) in prenašanja težkih knjig tako zelo izmučeni hrbet. Nekoč pride račun za vse to, kar smo sebi odvzeli. Telo nam daje pomembnejša sporočila, kot si mislimo . Sporočila, ki zadevajo naš slog življenja. Ustavimo se . To, se mi zdi, je sporočilo spomladanske in vsake druge utrujenosti. Poslušajmo svoje telo....

Imel sem srečo, da sem nekoč lahko sedel poleg modre gospe, s katero sva lahko rekla marsikatero besedo o stvareh, ki so nekaj popolnoma drugega kot vreme, politika ali denar. Nazadnje sva se dotaknila tudi mojega poklica in na srce mi je položila samo dve stvari. Rekla mi je: »Veliko beríte in veliko molíte.« Pretreslo me je. Seveda ni hotela reči, da mi ni potrebno delati. Rekla pa je, da moram vedeti, kaj mora biti temelj mojih dejanj, da bi dobro in prav delal, kar bom delal. Kaj mora biti temelj, iz katerega se bodo črpala in hranila vsa moja dejanja. In ta temelj je poslušanje Gospoda . In to je naše najpomembnejše opravilo. Poslušanje Gospoda . Da vame in v moja dejanja vstopi Gospod. Če on ne vstopi, potem nimajo ne smeri in ne smisla. Ne more pa vstopiti, če nimamo dovolj časa za zbranost in molitev. Če nimamo dovolj časa za to, da smo učenci. In učenci so tisti, ki najprej poslušajo in šele potem delajo. Ker se ljubezni šele učimo . Kratka zbranost, preden zjutraj odhit...