Kdo je umoril Boga?

Težka prilika. Govori o nagibu vseh časov, posebno pa sedanjega, da ljudje iz svojega življenja – vinograda, ki smo ga dobili v obdelovanje samo za določen čas – odstranimo Boga. »Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!« (Mt 21,38). Ubiti Boga je vedno naša velika skušnjava. Če povem drugače, odstraniti iz svojega življenja absolutno, presežno, odstraniti avtoriteto, red, zapovedi, zakone, pravila – vse, kar nas na nek način nadzoruje in omejuje. Zdi se nam pač, da nas omejevanje zatira, da imamo zaradi njega nečesa manj. Da smo manj uresničeni, ko vsem našim željam in gonom ni zadoščeno. Zato si želimo ubiti Boga. Razumemo ga kot zatiralca naše svobode. 

Življenje brez presežnega 

Toda če smo čisto iskreni, vidimo, da to ne deluje. S tem ko človek ubije Boga, ko simbolično zapre vrata presežnemu, pride do paradoksa: viničarji mislijo, da bodo z umorom dediča pridobili vse, kar si želijo, na koncu pa izgubijo vinograd. Ko človek izbriše pojem svetega ali presežnega, nečesa, čemur se pokorava in kar mora ubogati, nekaj, česar se mu ni dovoljeno dotikati, pravzaprav izgubi samega sebe. 

Da je tako, se nam zadnje čase jasno kaže tudi v našem okolju. Množičen porast spolnih bolezni med mladimi v Sloveniji – in baje, da je v Idriji s tem zelo hudo – namreč sporoča dejstvo, da se ne samo veča število spolnih odnosov, temveč da gre pri tem tudi za pogostejše menjavanje spolnih partnerjev. Kar moramo začeti razumeti kot opomin, da smo kot družba spolnost prenehali razumeti kot nekaj svetega in ekskluzivnega za nekoga, ki ga imamo zares radi. Pa tudi – in morda to še bolj boli – da smo na splošno nehali živeti odgovorno do drugih, da nam je bolj od vsega drugega pomembno zadovoljiti lastne potrebe. 

Da, spolne bolezni so samo zdaj zelo očiten simptom našega vedenja v odnosih brez vljudnosti, v politiki brez obzirnosti, v gospodarstvu brez odgovornosti, v izkoriščanju narave za potrebe lastnega ugodja. Umorili smo Boga – in ostali brez vinograda. Smo zdaj srečni? Izpolnjeni? Svobodni? 

Vest kot temelj za preživetje 

Jezus je hotel s to priliko povedati, da Boga, sveto, nedotakljivo, presežno potrebujemo! Da je on tisti, ki tudi človeka dela človeškega. Nekdo preprosto mora biti nad nami. Nekomu moramo odgovarjati. Vest, to ravnilo Božjega v našem svetu, mora obstajati, če želimo kot ljudje preživeti. Ker je tako, da bomo slejkoprej umorili tudi drug drugega, če bomo umorili Boga. 

 Podrediti se mu zato ne pomeni izgubiti svoje življenje, ampak rešiti ga. Zato je čudovito, da nas kdaj opomni. Pomeni, da nas želi rešiti pred samouničenjem. Vzemimo njegovo kritiko dobronamerno. Tako bo »kamen, ki so ga zidarji zavrgli, postal vogelni kamen. Gospod je to narédil in čudovito je v naših očeh.« (Mt 21,42)

(misel na 27. navadno nedeljo, leto A)