Besede za srce

Klic Boga je vedno, kakor za cestninarja Mateja, tudi za nas, nekaj abrahamovskega . Spomnimo se, Abraham je sicer živel v deželi velikega udobja in izobilja. Imel pa je velik problem. Njegovo življenje je bilo nerodovitno. Njegova žena ni mogla imeti otrok. Tudi njegov brat je umrl. Bil je, tako rečeno, sredi bogastva, toda v deželi smrti . In prav lahko rečemo, da je bilo podobno z mitničarjem Matejem, tudi on je bil bogat človek, ki mu ničesar ni manjkalo. A čeprav ne vemo, ali je tudi njemu kdo umrl, je mogoče slutiti, da je v sebi čutil nekakšno praznino. Zakaj bi se sicer bogataš odpovedal svojemu lagodnemu življenju in šel v neznano?  Vstajenje  Jezus ga je »zagledal,« preberemo, »moža, Mateja po imenu, ki je sedél pri mitnici, in mu je rekel: ›Hôdi za menoj!‹« Klic Boga se vedno zgodi v sredi za nas smrtne situacije . On nas »vidi«, kje smo, da smo izgubljeni, da živimo v slogu, ki ne pelje v pravo smer, ki nas uničuje, in takrat pokliče . Kakor Mateju, katerega evange...

» Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. « (Jn 6,53)  Sporočilo današnje Božje besede in tudi praznika, ki ji je namenjen, evharistije , torej, je zelo kratko in zelo neposredno: sami ne moremo živeti . Seveda, brez evharistije, brez »mesa Sina človekovega in njegove krvi« lahko preživimo, fizično, se razume, lahko životarimo, vse to je mogoče tudi brez evharistije, toda brez nje ne moremo resnično živeti , kar pomeni imeti dobro, izpolnjeno, kakovostno, srečno življenje, če želite.  Ker seveda zares živeti ne pomeni biti v življenju brez preizkušenj in težav, ne pomeni imeti življenje, v katerem ti gre vse kot po maslu. Pomeni pa imeti v sebi nekaj, kar je več od vsega tega, kar te zadene, več od stvari, za katere nas navdušuje svet hipnosti, hitrosti in takojšnjosti, nekaj, kar stvari, ki nam pridejo naproti, premaguje in nam pomaga, da gremo naprej . Točno tisto nekaj, kar premaguje stvari, ki bi nas lahko ustavile na poti, nas...

Danes se podajamo na, kot bi lahko rekli, obrobje svoje vere, na neznano, nestanovitno, na plavajoče, se pravi v svoje vsakdanje življenje. »Ribe grem lovit.« (Jn 21,3) Kar je izjemno koristno, ker moramo razumeti – in v to bi nas rad prepričal evangelist Janez s svojo izjemno zgovorno zgodbo – da je velika noč nekaj, kar v naše življenje prinaša drugačno kvaliteto življenja.  To velikonočno spremembo opisuje Janezova zgodba, ki na obalo jezera naše vsakdanjosti, torej tiste, v kateri se celo noč mučimo, pa nič ne ujamemo (Jn 21,3), postavi Vstalega Jezusa . On je tam, pravi, zagotovo, pa čeprav ga ne vidimo, pa čeprav ga ne prepoznamo. »Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus.« (Jn 21,4) Toda stvar vere in življenja po njej ni v tem, da ga vidimo, da ga prepoznamo, marveč v tem, da ga poslušamo . »Tedaj jim je rekel: ›Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.‹ Vrgli so jo.« (Jn 21,6)  Če povemo drugače, do te življenjske sp...

» Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. « (Jn 6,53) Evangelist Janez danes obračunava z vprašanjem, zakaj je evharistija za človeka nekaj tako zelo pomembnega. Jesti, vemo vsi, je za telo ključna stvar, za preživetje, brez kruha, brez hrane ne gre. Jesti »meso Sina človekovega« pa je ključna stvar za preživetje duha .  Imeti življenje v sebi, biti zares živ , torej duhovno živ, namreč ni toliko stvar energije in moči, ki jo izžarevamo, ali volje, s katero se spopadamo z življenjem, temveč to pomeni imeti v sebi več življenja kakor smrti , boriti se, verjeti, vztrajati, povejmo drugače, hoteti živeti , tudi ko je smrt, torej obup, razočaranje nad ljudmi in seboj, malodušje, pesimizem in kar je vsemu temu podobnega, enostavnejša izbira.  In v tem času, ki kipi od telesnega življenja, duhovno življenje hira. To nam mora dati misliti, da torej blagostanje še ni pogoj za dobro življenje duha, da imeti vse, kar družba danes občuduje, š...

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi ...

Kaj mine in kaj ostane , to je glavna zadeva, ki jo moramo razrešiti ob Jezusovi zagonetni priliki o »krivičnem oskrbniku«, to namreč pomaga razumeti, kaj je cilj in kaj orodje, kaj rezultat in kaj sredstvo, da ga dosežemo. Vedeti, »kaj bom stóril, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar razrešil oskrbništva.« (Lk 16,4) Za to, kaj ostane od našega življenja, gre, da ga nismo živeli v prazno …  Dojeti lastno krivičnost  Čeprav se zdi tako, to sploh ni tako preprosta stvar, ločevati, kaj je cilj in kaj orodje, velikokrat to dvoje med seboj zamešamo, tako mnogo je primerov in žalostnih usod, ko »krivični mamon« postane »prijatelj« in gre vse narobe, potem mineva tisto, kar bi moralo ostati, odnosi, ljubezni, bližine, in ostaja, kar bi se moralo slejkoprej umakniti. Takrat postanemo krivični. Krivičnost se pojavi vedno, ko zamešamo cilj in orodje našega življenja. In ugotoviti, v čem je naša krivičnost, to je naloga, ki nam jo danes dajeta evangelij in življenje...

Nekaj velikonočnega je imeti v življenju trdne temelje, nekaj nepremagljivega in nepremakljivega. Pa ne govorim o finančni, fizični, niti o psihični ali čustveni stabilnosti, verjetno je to nekaj najbolj vstajenjskega, imeti nekoga, ki si mu nekaj vrednega in dragocenega, ki se te razveseli, ko te vidi na vratih, ki si mu nekaj lepega. Ker ni hujšega kot v življenju spoznati, da nikomur nič ne pomeniš, to je težje od vsakega drugega trpljenja in bolezni, bi rekel, biti nikomur nič, to je resnična smrt.  Grdota in lepota  Da je kdo mrtev, pa vemo, ko je ta človek grd – grdi do sebe in do drugih smo namreč samo tedaj, kadar nismo nikomur nič. Poglejte grde ljudi vseh vrst in pomislite, kakšni so bili, ko so bili še otroci, ljubki, simpatični, pomislite, kdaj so se tako korenito spremenili, kaj jih je moralo tako zelo predrugačiti, morda pa niso grdi, ker bi bili taki od vedno, morda so grdi šele postali, kasneje, v teku življenja, kadar smo jih je kdo začel imeti za ničvredne, ...

Da je Marija Magdalena tistega jutra, »še v temi« (Jn 20,1), hodila do groba, ni nič nenavadnega. To je nasploh pot človeštva, ki ga predstavlja ta žena, proti grobu gremo, vsi po vrsti, tja smo namenjeni, in z vsakim grehom, z vsako težko napako, podobno tistim »v temi« v Getsemaniju, na dvorišču velikega duhovnika, na Golgoti, smo vse bolj mrtvi, vse bolj gotovo obsojeni na smrt.  Jutro v temi  »Še v temi«, prav to je prizorišče velike noči, noč je še bolj kot obdobje dneva stanje človekovega duha , potrtost, razočaranje, bolečina, morda tudi malodušje ob ugasnjenih idealih. Tam se začne, v tisti težki hoji proti grobu, v velikih petkih, ki jih je v našem življenju tako premnogo, v zmagah zla in smrti, ki nas tako velikokrat oplazi in nas prevzame, tako veliko je v nas smrti.  Zato je velika noč nekaj težkega, nekaj težkega je bilo v tistem jutru, »še v temi«, torej v noči, videti, »da je kamen odstranjen od groba« (Jn 20,1), v temi se težko vidi. Ker je težko opaziti, ...

Mudi se, zelo se mudi. »Moja hčerka je v zadnjih zdihljajih. Pridi in položi roke nanjo, da ozdraví in ostane pri življenju!« (Mr 5,23) Zdravje. Življenje. Dve stvari, ki se nam že dolgo, posebno pa dandanes, zdita izrazito najpomembnejši. Zakaj se mora torej Jezus ustavljati na tej tako zelo nujni poti, ko bi bil še čas, da bi rešil ubogo umirajočo deklico? Zakaj v tistem hitenju, ko gre vendar za življenje ali smrt, na dolgo debatirati, »kdo se je dotaknil njegove obleke«, se spraševati o tem resnično absurdnem vprašanju, ko cela množica ljudi »pritiska« nanj, ko se ga tako rekoč neprestano kdo dotika?  Pomembnejše od življenja  Jezus zato zamudi. Stvar krene po drugi poti, Jairove prošnje ostanejo neuslišane, deklica še pred njegovim prihodom umre. Pa vseeno ne obžaluje svojega obotavljanja. Očitno zato, ker je vprašanje, zaradi katerega je zastal na poti, pomembnejše od naglice, pomembnejše od ozdravitve, pomembnejše tudi od samega življenja, ali bolje rečeno, od golega pr...

Ime mu je »Duh resnice« (Jn 15,26), Svetemu Duhu namreč, »neznanemu Bogu«, ki hodi skozi naše življenje, kot je nekoč Jezus, ki ozdravlja, kot je nekoč Jezus, ki govori iste stvari, kot jih je Jezus; vse torej, kar dela tudi resnica, zato mu je Jezus dal tako ime. »Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18,37)  Duh ogledala  Tako so Jezusovi učenci danes tisti, ki sledijo Njemu, ki sledijo Resnici. Grška beseda zanjo, aletheia , dobesedno pomeni »nekaj, kar ni (več) skrito«, nekaj, kar je kdo osvetlil in razkril. To dela Sveti Duh, On je Nekdo, ki pokaže na stvari, kakršne so, brez posebnega komentarja. Ki ravno zato izziva, provocira, vznemirja, saj radi živimo mirno življenje pretvarjanja , da smo nekaj, kar si mislimo, da smo, bolje povedano, kar si želimo ali kar si od nas želijo drugi. On pa nas zbuja, ko nam stavi pred oči resnico, ogledalo, saj je človek vedno nepopolno, nedokončano bitje in je soočanje z lastno resnico edino, kar mu daje rasti.  Njemu je torej...

Stvari so jasne. V najsvetejšem središču naše vere je ljubezen , največja svetinja in smisel in razlog našega življenja. Zaradi nje smo ali pa nismo kristjani, ta žene naše srce, ki ljubezen prejema zato, da bi jo dalo, kakor srčna mišica, kri prejme, da jo pošlje po telesu. Tako živimo. Tako preživimo, v prejemanju in dajanju ljubezni. »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil.« (Jn 15,9)  Odnos z Očetom  Težava kot vedno nastane v stiku z našim svetom, ta nam je pojem ljubezni popolnoma spridil, zato se ob njem tako redno motimo, kadar si poskušamo razložiti, kaj je ljubezen in kaj to ni. To besedo je namreč naša sodobnost na nek način ugrabila in jo popačila v njeno karikaturo, kot bi rekel G. Rudolf, ljubezen danes večinoma razumemo kot »uresničitev svojega udobja«. Zato je naše iskanje in učenje ljubezni vedno zahtevna stvar, ki se je tako ali tako učimo celo življenje, danes pa je morda to opravilo še zahtevnejše.  Našemu napornemu iskanju, učenju in razume...

Na gregorjevo se ptički ženijo . In na gregorjevo se luč v vodo vrže .  Zato je ta praznik tako primeren za postni čas. Pred reformo koledarja je bilo namreč gregorjevo prvi dan pomladi. Ljudje so radi praznovali začetek časa, ko je dan postal za ped daljši kakor noč. Delavci, ki so do tedaj morali delati ob umetni svetlobi, so luč »vrgli v vodo«, niso je več potrebovali. Odtod »gregorčki«, svetle oz. goreče ladjice, ki jih v mnogih krajih otroci še danes spuščajo po potokih in ki ljudem oznanjajo svetlejše in lepše čase.  To sem počel z dijaki v Vipavi, na večer smo se zbrali vsak s svojo barčico iz papirja, potem smo jo prižgali in jo spustili z izvira v dolino. Nekaj otožnega je v tem opravilu, gledati, kako odnaša delo tvojih rok, tvoje preteklo obdobje, se posloviti od majhne luči zaradi večje, se posloviti od človeško gotovega, da bi lahko sprejeli nekaj neznano Božjega. V moji naravi je nekaj, kar se rado drži vsega mogočega, težko se poslavljam od stvari in ljudi in ta...

Vrh gore je bel kažipot očem in jasen dan žari od vsepovsod in sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da slast je v tem, da grem. Pripravljam nahrbtnik. Jutri zarana s skavti odrinemo na pot. Vem, kam gremo, in hkrati ne vem, cilj mi je jasen, a pot, posebno, ko na njej nisi sam, ne pripelje vedno tja, kamor si načrtoval. Prav zato vedno s težavo pakiram, v negotovosti se človek poskusi zaščititi, zato si na hrbet kar mimogrede nasuje ničkoliko stvari »za vsak slučaj«, če bo dež, če si kaj naredi, če mu bo mraz, če zboli … in potem tričetrt stvari prinese domov popolnoma nedotaknjenih. Misli si pač, da gre lažje skozi negotovost, če imaš pripravljene rešitve. In potem je preveč možnosti – in pretežko breme. Pretežko je hoditi skozi življenje, če hočeš vse rešiti, če nočeš nobenih vprašanj, če ne sprejmeš poti in vsega, kar je na njej neznanega. Predvsem tega, kar se bo s teboj zgodilo. Pa je smisel poti ravno v tem, da se nikamor ne nasloniš, da preprosto polagaš eno no...

» Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. « (Jn 6,51) On je Kruh. To Jezus pove večkrat in iskreno. On je Kruh – kar nam danes, v obdobju izobilja, pove le malo. Ko je vsega na pretek, človek ne potrebuje kruha, niti ne potrebuje Boga, dovolj so mu jagode in kaviar. Danes je tako kruh postal nevarno živilo, ki se ga je potrebno izogibati, ker redi in nasploh škodi zdravju. Nekoč s tem niso imeli težav, bili so dnevi v življenju naših dedov, ko je bil kruh edino, kar so dali v usta, ni jim škodil, celo prosili so ga, da bi jih zredil, čeprav je bil to večkrat star, morda celo nekoliko plesniv in trd kos hleba. Na večer so posedli okoli mize, potem je zazvenelo, potiho, iz lačnih, utrujenih src: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh,« iskrena prošnja je to bila, iz nebogljenosti človeške revščine, k Njemu, od katerega usmiljenja so živeli. Potem je mati vstala in odšla iz izbe ter se vrnila s hlebcem, ovitim v bel prt, pražnje, slovesno, kot da gre za kralja v hiši, kot oseba je vs...

Imam občutek, da je danes, ko imamo bolj ali manj vsega na pretek, nezadovoljnih veliko več ljudi, kot jih je bilo v časih pomanjkanja. To je sicer svojevrsten absurd, ki pa se ga da s sledmi naše vsakdanjosti precej hitro razložiti. V ozadju (kot za mnogimi nesmisli našega časa) verjetno stoji potrošniška miselnost, pri kateri korporacije svoj zaslužek gradijo predvsem na umetno ustvarjenih željah . Te v naših glavah niso izoblikovale samo prepričanja, da nekaj »nujno potrebujemo«, ampak tudi smrtonosno idejo, da se brez nečesa ne da živeti in da ne bomo srečni, dokler tega ne dobimo ali dosežemo. Ali obdržimo . To pa je zaviranje življenja, ko se iz strahu pred tem, da bi nekaj izgubili, teh svojih želja bolestno oklepamo. Izginula beseda: darovanje Nekaj povsem nasprotnega piše judovska postava, da je treba za očiščevanje matere oziroma – bolj neposredno – za otroka darovati Gospodu jagnje in golobčka ali pa samo dva golobčka, če so starši revni (3 Mz 12,8). Povejmo kar naravn...

Lep, nežen, tako svetel je božični praznik. Toda vse, kar je enkrat rojeno, se mora za življenje boriti . Spomnim se tistega našega boja, našega, slovenskega božiča . Spomnim se Jugoslavije, ki nas ni marala, sovražnega skandiranja sredi Beograda, spomnim se našega upora, naše trme, da hočemo biti to, kar smo, pa odhodov iz jugoslovanskega parlamenta, spomnim se procesov, Kongresnega trga in Toneta Pavčka, spomnim se velike, dolge svetleče se zastave, ki je dregnila v temno črno nebo, spomnim se vojne, kratke, a vseeno resne vojne, spomnim se svoje najnujnejše prtljage, svojega plišastega zajca, ki sem ga pograbil, ko so sirene tulile za zračni napad in smo tekali v zaklonišča. In se spomnim ponosa, ki ni hotel ničesar v zameno. Kljubovali smo, sredi raztrganih zastav, ki so trepetale v vetru zgodovine, in mi smo sredi njih hoteli živeti . Hoteti živeti ne pomeni samo obstajati. Pomeni boriti se za življenje, pomeni odločati se, samostojno, ne egoistično, ampak samostojno, kar p...

Kriza posredovanja vere Nikdar nisem preveč maral besede »verouk«. Stara je približno toliko kot naša predstava o tem, kaj naj bi ta beseda predstavljala. In mislim si, da večina od nas to besedo še vedno povezuje z neke vrste »poukom«, vred z vso negativno konotacijo, ki jo ta beseda nosi v sebi. Morda tudi zato, po mojem skromnem mnenju, mnogo najstnikov po birmi zapusti cerkvene klopi – ali župnišča, če smo bolj natančni. Radi se sprašujemo, zakaj je tako, duhovniki si s tem dajemo veliko opravka, še več, celo iščemo strategije, kako mlade »zadržati« v cerkvi, kar je že samo po sebi ironično, saj ne bi bilo treba nikogar nikjer »zadržati«, če bi se tam počutili domače ali če bi čutili, da nekaj takega v svojem življenju potrebujejo. Vendar ne. In verjetno imajo dobre razloge za to. Ker tudi tisti, ki ostajajo, ne ostajajo kar tako. Zadaj so neki razlogi, vedno. Zato se mi na trenutke dozdeva, da smo glede vere, kakor jo dojemajo mladi in otroci, preprosto nekje zgrešili. Prvi...

Morda se tudi vi kdaj vprašate, kakšen smisel sploh ima verovati. V čem je veren človek drugačen od nevernega? In ja, tudi če zveni preveč v sluhu današnjega časa, kakšno korist sploh imamo od tega, da smo verni? Vera ni popolnost Verjetno se dvom v smiselnost vsega skupaj še okrepi, če smo vero – kot je to v navadi – skrčili na redno obiskovanje nedeljskega krožka ter na nekaj preprostih življenjskih pravil, s katerimi se strinjamo in si to strinjanje delimo še z nekaj ostalimi ljudmi. Predstavljam si, da sta odgovora na ta vrtajoča vprašanja največkrat samo dva: ali si – verjetno zaradi močne tradicije ali pa ljubega miru v srcu in pri družinskem kosilu – ta dvom preprosto izbrišemo iz glave, ali pa se, razočarani nad lastno slepoto, preprosto odločimo, da gre za neumni običaj podeželskih ženic, kamor sami vsekakor ne spadamo, in vero enostavno odpišemo iz svojega življenja. Morda pa je tako tudi zato, ker si vse skupaj, kot veliko stvari v našem življenju, predstavljamo zelo...

Nekega lepega zimskega dne, veter je pihal preko s toplim soncem obsijanih usahlih trav, se mi je zahotelo na Ratitovec. Po dolgem času sem si zaželel nekaj tistega, kar se s človekom lahko zgodi samo vrh gora. In sem šel. Pa me je na prelazu pod cerkljanskim smučiščem presenetil pogled na obilno zasnežene vrhove. Doma sem mislil, da me bo morda pri hoji motila samo kakšna zaplata snega, zato sem bil precej slabo opremljen. In sem moral tako – z grenkim priokusom – opustiti svoj načrt. A ker sem že bil tam, se mi ni ljubilo nazaj v Idrijo. Zavil sem v Davčo. »Kristus je vstal« Že dolgo sem hotel na grob Filipa Terčelja, preprosto občudujem tega moža, ki je bil vsem trn v peti, čeprav ni delal nič slabega, kvečjemu nasprotno, še na predvečer svoje smrti naj bi se odpravljal v Ljubljano posredovat za vaške izgnance. Groba ni bilo težko najti. Med odpadlimi lipovimi vejicami in nabranim listjem se je na črnem marmorju svetila zlata trnova krona, nad in pod njo pa nekoliko presenetlj...

» Tako blagoslavljajte Izraelove sinove; recite jim: Gospod naj te blagoslovi in te varuje. « (4 Mz 6,23-24) Ne vem točno, zakaj se ljudje na novo leto tako radi napijemo. Morda zato, ker v mrazu novoletne noči precej ogreje, morda zato, ker si brez tega ne znamo več predstavljati praznovanja, morda pa je v ozadju vsega tudi negotovost in strah pred novim, ki prihaja z novim letom. Novega nas je strah, v njem je vedno nekaj tveganja, navsezadnje se s starim poslavlja nekaj varnega, gotovega, četudi je bilo težko, je vendarle vse poznano – v novem letu pa je vse neznano, vse negotovo. Pred njim smo popolnoma nemočni. To nas straši. Zato je novo leto pravzaprav dobrodošla streznitev. Ob njem ugotovimo, da je življenje za človeka preveliko in pretežko. Realno gledano res ne moremo sami. Tej ugotovitvi velikokrat odgovorimo z novim kozarcem, z novim begom, lahko z obupom, depresijo ali zaskrbljenostjo in si s tem na pleča naložimo še eno breme več. In tako se pod življenjem klecne. ...