Živi in lepi in (za)ljubljeni

Nekaj velikonočnega je imeti v življenju trdne temelje, nekaj nepremagljivega in nepremakljivega. Pa ne govorim o finančni, fizični, niti o psihični ali čustveni stabilnosti, verjetno je to nekaj najbolj vstajenjskega, imeti nekoga, ki si mu nekaj vrednega in dragocenega, ki se te razveseli, ko te vidi na vratih, ki si mu nekaj lepega. Ker ni hujšega kot v življenju spoznati, da nikomur nič ne pomeniš, to je težje od vsakega drugega trpljenja in bolezni, bi rekel, biti nikomur nič, to je resnična smrt.

Grdota in lepota

Da je kdo mrtev, pa vemo, ko je ta človek grd – grdi do sebe in do drugih smo namreč samo tedaj, kadar nismo nikomur nič. Poglejte grde ljudi vseh vrst in pomislite, kakšni so bili, ko so bili še otroci, ljubki, simpatični, pomislite, kdaj so se tako korenito spremenili, kaj jih je moralo tako zelo predrugačiti, morda pa niso grdi, ker bi bili taki od vedno, morda so grdi šele postali, kasneje, v teku življenja, kadar smo jih je kdo začel imeti za ničvredne, za nepomembne, kadar se jim je kdo odrekel, mogoče smo grde ljudi ustvarili prav sami …

Jezusovi močni stavki tega kratkega evangeljskega odlomka, »jaz jih poznam« (Jn 10,27) in »nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke« (Jn 10,28), to pa je nekaj velikonočnega, nekaj, kar prebuja v ljudeh novo življenje in jih dviga iz groba, ker se novo življenje začne, ko drugemu dajemo možnost, da živi – in da s svojim življenjem nekaj ustvari, nekaj velikega, nekaj pomembnega, nekaj, s čimer pokaže svojo lepoto.

Smrt in življenje

Morda je to tisto »večno življenje« (Jn 10,28), ki nam ga daje Bog, nekomu nekaj pomeniti, za vedno, ne da bi si kdaj premislil o tem, morda je to tisto, kar premaga smrt, da je nekomu mar zate, zavedati se, da imaš v sebi nekaj, česar niti greh ne more uničiti, neizbrisno lepoto, v katero nekdo verjame, ne glede na karkoli v življenju, tudi ko si vsem ljudem mrtev in grd. »Večno življenje«, imeti nekoga, iz čigar rok te nihče ne more iztrgati, ker te ljubi, tudi ko se samemu sebi gnusiš. Ko nekomu nekaj pomeniš, ta verjame v tvojo lepoto, za vedno, kakor se mati zaljubi v na pogled »grdega« otroka, nagubane kože in vsega ovitega v kri.

Bog je zaljubljen v nas.

»Poslušati njegov glas« je zato za nas nekaj velikonočnega, »hoditi za njim« (Jn 10,27), nekaj, kar nas iz smrti prebuja k življenju. Nekomu je mar zate, za nekoga nisi umrl, dokler te kliče, dokler ti vzbuja slabo vest, dokler te ne pusti pri miru, za nekoga si živ, dokler ti ne neha dajati vprašanj in te vznemirjati. Živ si, dokler te nekaj v tebi prepričuje, da ljudje okoli tebe niso mrtvi …

(misel ob 4. velikonočni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov. Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik