Živi in lepi in (za)ljubljeni


Nekaj velikonočnega je imeti v življenju trdne temelje, nekaj nepremagljivega in nepremakljivega. Pa ne govorim o finančni, fizični, niti o psihični ali čustveni stabilnosti, verjetno je to nekaj najbolj vstajenjskega, imeti nekoga, ki si mu nekaj vrednega in dragocenega, ki se te razveseli, ko te vidi na vratih, ki si mu nekaj lepega. Ker ni hujšega kot v življenju spoznati, da nikomur nič ne pomeniš, to je težje od vsakega drugega trpljenja in bolezni, bi rekel, biti nikomur nič, to je resnična smrt. 

Grdota in lepota 

Da je kdo mrtev, pa vemo, ko je ta človek grd – grdi do sebe in do drugih smo namreč samo tedaj, kadar nismo nikomur nič. Poglejte grde ljudi vseh vrst in pomislite, kakšni so bili, ko so bili še otroci, ljubki, simpatični, pomislite, kdaj so se tako korenito spremenili, kaj jih je moralo tako zelo predrugačiti, morda pa niso grdi, ker bi bili taki od vedno, morda so grdi šele postali, kasneje, v teku življenja, kadar smo jih je kdo začel imeti za ničvredne, za nepomembne, kadar se jim je kdo odrekel, mogoče smo grde ljudi ustvarili prav sami … 

Jezusovi močni stavki tega kratkega evangeljskega odlomka, »jaz jih poznam« (Jn 10,27) in »nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke« (Jn 10,28), to pa je nekaj velikonočnega, nekaj, kar prebuja v ljudeh novo življenje in jih dviga iz groba, ker se novo življenje začne, ko drugemu dajemo možnost, da živi – in da s svojim življenjem nekaj ustvari, nekaj velikega, nekaj pomembnega, nekaj, s čimer pokaže svojo lepoto. 

Smrt in življenje 

Morda je to tisto »večno življenje« (Jn 10,28), ki nam ga daje Bog, nekomu nekaj pomeniti, za vedno, ne da bi si kdaj premislil o tem, morda je to tisto, kar premaga smrt, da je nekomu mar zate, zavedati se, da imaš v sebi nekaj, česar niti greh ne more uničiti, neizbrisno lepoto, v katero nekdo verjame, ne glede na karkoli v življenju, tudi ko si vsem ljudem mrtev in grd. »Večno življenje«, imeti nekoga, iz čigar rok te nihče ne more iztrgati, ker te ljubi, tudi ko se samemu sebi gnusiš. Ko nekomu nekaj pomeniš, ta verjame v tvojo lepoto, za vedno, kakor se mati zaljubi v na pogled »grdega« otroka, nagubane kože in vsega ovitega v kri. 

Bog je zaljubljen v nas. 

»Poslušati njegov glas« je zato za nas nekaj velikonočnega, »hoditi za njim« (Jn 10,27), nekaj, kar nas iz smrti prebuja k življenju. Nekomu je mar zate, za nekoga nisi umrl, dokler te kliče, dokler ti vzbuja slabo vest, dokler te ne pusti pri miru, za nekoga si živ, dokler ti ne neha dajati vprašanj in te vznemirjati. Živ si, dokler te nekaj v tebi prepričuje, da ljudje okoli tebe niso mrtvi …

(misel ob 4. velikonočni nedelji, leto C)

Komentarji