Besede za srce

Če ste opazili, Jezus v Kani Galilejski sploh ni stopil pred vrče. Ni se jih dotaknil. Niti ni točil vode, ni nesel čaše starešini, ničesar ni naredil. Med Jezusom in tistimi šestimi vrči je bilo nekaj strežnikov in Jezusova mati, brez katerih, če smo malce predrzni, do tega prvega čudeža, lahko bi rekli tega velikonočnega uvoda – kajti ta odlomek se začne z omembo tretjega dne – sploh ne bi prišlo. Za ta čudež je zaslužnih nekaj odgovornih ljudi, ki jim je bilo za stvari mar .  Posredovanje ali anonimnost  »Jezusova mati je bila tam.« (Jn 2,1) »Bila je tam«, povejmo drugače, ni zbežala, ko bi lahko, ni samo pogledala stran, ko je opazila, da »je vino pošlo« (Jn 2,3). Kot je to verjetno opazilo še nekaj drugih ljudi, ki pa niso odreagirali, obrnili so se proč in se zabavali naprej. »Ni jih bilo tam.« Ker to pač ni bila njihova stvar . In tako je mnogokrat in v mnogih stvareh našega vsakdana. Ko bi lahko oz. ko bi morali nekaj storiti, tega ne naredimo. Samo potuhnemo se in se...

Kaj je bil tistile človek, oropan, ranjen in napol mrtev v jarku ob cesti iz Jeruzalema v Jeriho, duhovniku in levitu, in kdo je bil isti človek nekemu popotnemu Samarijanu, to je pomembno vprašanje, ki si ga moramo odgovoriti, ko beremo to znano priliko. Za pomembno vprašanje gre, do kdaj nam je človek še človek, za staro vprašanje, ki se ga lotevajo tudi Grki z Antigono, za zgodbo, ki nam skuša dopovedati, da smo ljudje drug drugemu »bližnji« – ali pa nismo več ljudje. Ker ne živimo namreč slučajno drug z drugim, zato tudi ne moremo živeti drug mimo drugega.  Kar bližnjega dela bližnjega, pa je bližina , ne oddaljenost, bližina, ne ravnodušnost, da nas njegove bolečine bolijo in njegovo veselje veseli, da ima svoje dostojanstvo, ki mu ga nič in nihče ne more vzeti, da ga torej ne izvzamemo iz svojega življenja, kakor da bi bil tujek, ki moti in ne spada vanj, ne, treba ga je razumeti kot nekaj normalnega za moje življenje, nekaj, kar je njegov sestavni del, tudi če ruši naše načr...

Nekaj velikonočnega je imeti v življenju trdne temelje, nekaj nepremagljivega in nepremakljivega. Pa ne govorim o finančni, fizični, niti o psihični ali čustveni stabilnosti, verjetno je to nekaj najbolj vstajenjskega, imeti nekoga, ki si mu nekaj vrednega in dragocenega, ki se te razveseli, ko te vidi na vratih, ki si mu nekaj lepega. Ker ni hujšega kot v življenju spoznati, da nikomur nič ne pomeniš, to je težje od vsakega drugega trpljenja in bolezni, bi rekel, biti nikomur nič, to je resnična smrt.  Grdota in lepota  Da je kdo mrtev, pa vemo, ko je ta človek grd – grdi do sebe in do drugih smo namreč samo tedaj, kadar nismo nikomur nič. Poglejte grde ljudi vseh vrst in pomislite, kakšni so bili, ko so bili še otroci, ljubki, simpatični, pomislite, kdaj so se tako korenito spremenili, kaj jih je moralo tako zelo predrugačiti, morda pa niso grdi, ker bi bili taki od vedno, morda so grdi šele postali, kasneje, v teku življenja, kadar smo jih je kdo začel imeti za ničvredne, ...

www.standard.co.uk Nek »višji cestninar in bogat človek«, Zahej po imenu, (Lk 19,2) je hotel videti Jezusa. Zanimivo. Tudi on, ki je imel vsega na pretek, ki ni potreboval nekega »odrešenika«, ki je hodil po deželi in ozdravljal bolezni. Nepriljubljen kot je bil, tudi on, goljuf, tajkun bi mu rekli danes, gnida, ljudem odvraten človek, tudi on je hotel videti Jezusa. Zakaj le? Saj je imel svojo tolažbo, svojo moč, saj je imel denar. Zakaj je hotel videti Jezusa? Kjer je bog denar … Morda nas ta presenetljivi podatek, ki nam ga v evangeliju servira sveti Luka, prestavi v nek drugi svet, v svet brez Boga. Tam, se nam zdi, ko gledamo te ljudi navzven, je vse lepo in vse srečno. Zavidamo jim to življenje, godrnjamo nad njimi (Lk 19,7), nevoščljivi smo za življenje, v katerem ti ničesar ne manjka, v katerem se ti uresničijo vse želje. A ti ljudje brez Boga – tega pa ne vidimo – so kar naprej v strahu. Boriti se morajo za svojega boga, žrtvovati mu morajo vse, kar jim v življenju nek...