Prelagavci

Če ste opazili, Jezus v Kani Galilejski sploh ni stopil pred vrče. Ni se jih dotaknil. Niti ni točil vode, ni nesel čaše starešini, ničesar ni naredil. Med Jezusom in tistimi šestimi vrči je bilo nekaj strežnikov in Jezusova mati, brez katerih, če smo malce predrzni, do tega prvega čudeža, lahko bi rekli tega velikonočnega uvoda – kajti ta odlomek se začne z omembo tretjega dne – sploh ne bi prišlo. Za ta čudež je zaslužnih nekaj odgovornih ljudi, ki jim je bilo za stvari mar. 

Posredovanje ali anonimnost 

»Jezusova mati je bila tam.« (Jn 2,1) »Bila je tam«, povejmo drugače, ni zbežala, ko bi lahko, ni samo pogledala stran, ko je opazila, da »je vino pošlo« (Jn 2,3). Kot je to verjetno opazilo še nekaj drugih ljudi, ki pa niso odreagirali, obrnili so se proč in se zabavali naprej. »Ni jih bilo tam.« Ker to pač ni bila njihova stvar. In tako je mnogokrat in v mnogih stvareh našega vsakdana. Ko bi lahko oz. ko bi morali nekaj storiti, tega ne naredimo. Samo potuhnemo se in se delamo, kakor da je vse v redu, kakor da nismo opazili, da se komu dogaja krivica, da je s kom kaj narobe. 

Saj ne vem, če gre res samo za to, da nimamo časa ali moči, da se ne počutimo dorasli neki nalogi, niti ne vem, če smo pač samo leni. Vse bolj se mi zdi, da gre za potop v tiho anonimnost, ki je posledica oportunizma. Vemo namreč, da še bolj kot javnost nagrajuje herojstva, obsoja napake. In s prevzemom odgovornosti za nekaj je veliko bolj mogoče, da boš zaradi tega obsojan, kot nagrajen. In tako živimo s prelaganjem odgovornosti drug na drugega. Dokler pač nekdo ne nastrada v imenu skupnosti. 

Gre za poklicanost 

Marija v Kani res tako kot ostali ni imela nič opraviti s pijačo. Zakaj je potem to naredila? Ne vem, kako si predstavljate klic Boga v življenju človeka. Morda tako, kot ga je zapisal evangelist Luka, z angeli in podobnimi nadzemskimi bitji. Jaz pa si ga predstavljam kot evangelist Janez, ki je »Marijino oznanjenje« zapisal kot prevzem odgovornosti v Kani. 

Ko se znajdemo v konkretnih situacijah, ki nam jih prinese življenje, situacijah, ki od nas zahtevajo neko reakcijo, je to klic Boga, ki krmari naše poslanstvo, ki nas oblikuje v to, kar imamo postati. Naše poslanstvo tako ni nekaj oddaljenega in abstraktnega, Bog po mojem ne kliče tako, da na začetku pokaže na vrh, kamor je treba priti, temveč te povede od ovinka do ovinka. Njegov klic je poziv, ki se pokaže v nečem zelo konkretnem, nečem, kar je v nekem trenutku treba storiti. Naše poslanstvo je nekaj zelo konkretnega, vsakdanjega, če želite, oblikuje se v vsaki situaciji, v kateri lahko kaj naredimo. 

In prav prevzem odgovornosti je nekaj, s čimer odgovarjamo smislu svojega lastnega obstoja. S čimer izvršujemo svoje poslanstvo. Vstati in narediti, kar je treba, pa četudi bomo za to obsojeni, je nekaj, kar daje smisel našemu življenju. Pa četudi gre samo za kozarec vina.

(misel ob 2. navadni nedelji, leto C)