Besede za srce

Spet so tu, prazniki, globoki kot grob in kot človeške rane. Prav do njih gremo v teh svetih dneh, prav do svojih najglobljih stvari, do svojih smrti, do svojega zla in do svojih ran, kamor so te naše skrite stvari položene. Saj se vendar pred nami odvija drama boja med človekovim grehom in ljubeznijo Boga. In pretresljivo je videti, da ljubezen dobiva ta boj tudi v njegovi najbolj kruti različici. Tako se dogaja naše odrešenje. A vendar je to trpljenje. To ni pravljica za lahko noč. Zgodba o resničnem trpljenju je to, zgodba, ki se še vedno dogaja. Mar ne v Jezusovem trpljenju poslušamo zgodbo trpljenja vseh ljudi? Izdanih in pozabljenih, tistih, ki jih nihče, niti Bog ne sliši. Obsojenih, ki pomirajo po zaporih in po obrekujočih ustih. Mučenih in preganjanih zaradi katerega koli razloga že. Bolnih, osamljenih, zapuščenih. Tistih brez doma in brez prijateljev. In toliko mrtvih zaradi vojn in nesreč in človekovega pohlepa. In toliko ljudi, ki so jim te smrti uničile družine in živ...

Ljudje držimo v rokah kamne. Mrzle kamne obsojanja. Kamni so dokončni. Kar vklešeš vanje, bo ostalo zapisano za vedno. »Tak je. Tak bo vedno. Iz njega nikoli ne bo nič dobrega.« Na njih gradimo svojo samozavest. Ko rečemo, da je nekdo grešnik, ko nekoga obsodimo za karkoli že, se počutimo bolje. Nekdo je slabši od nas, kar pomeni, da sem jaz v redu. Svojo dobro podobo smo zgradili ne na svoji lepoti, temveč na iskanju grdega v drugih. Ker smo pač taki: to delamo, ker se sramujemo svojih napak. Na drugem nas vedno najbolj motijo stvari, ki so pri nas samih najbolj narobe. Sebi se zdimo grdi. In tudi sami sebi smo kamen: kar smo storili, bo ostalo za vedno. Ni popravnega izpita. Bog pa piše v zemljo. Kakor kipar je, ki mesi glino. Če se zvije, kakor ni hotel, če krene v napačno smer ali če se popolnoma spridi, je ne uniči. Poravna in mesi naprej. Tistega, kar je Bog ustvaril, nikdar ne zavrže in kupi novega, ampak popravi . Ljudje smo iz zemlje. Slabotni kakor prah, a rodovitni ...

Drobtina iz Rima #11 V zadnjem letu svojega bivanja v dijaškem domu v Vipavi smo s somišljeniki ustanovili poseben Klub ljubiteljev burje, na kratko #KLjuB, ki smo mu člani zvesto zaobljubili ljubezen do burje in nastavljanju njenim čarom. Prirejali smo piknike na burji, uživali v njenem žvižganju okoli vogalov hiš, predvsem pa ji vedno, ko je bila priložnost, nastavljali obraz, da nas poljubi - in premakne. Kajti menim, da je prav to pravi smisel in namen burje - da te premakne. In te tako uči upora in hkrati ponižnosti - in v tem je svežina življenja. Zato je ena od stvari, ki jih v Rimu bolj pogrešam tudi ta čudež Vipavske doline. Kakor da manjka življenja, ko ni burje. Ko se uleže ta počasna ležernost med ljudi in se v srce naseli ... hja, lenoba. Toda v Rim prihaja pomlad. Zelo se je že veselim. Čeprav ni bilo take zime, kakršno si je marsikdo od vas želel, s snegom in vsem ostalim, pa je zima v Rimu vedno in predvsem pustota. Ne toliko mraz in sneg in tema, ampak predvsem...

Zaradi te knjige začne človek vonjati drugače, pravzaprav sploh začne živeti tudi s svojim nosom, ne samo očmi in ušesi. In spozna, da je vonj - čeprav tako pozabljeni organ, ki je kvečjemu v nadlego, ker zaradi njega ne moremo kar hoditi po ulici, ne da bi vsaj malo poskrbeli za svoj ugled - res veličasten čut, bolj pomemben, kot si mislimo. Vsekakor pa čut, vreden take mojstrovine. Večina od vas je verjetno gledala film, ki ni v ničemer taka mojstrovina, kakršna je knjiga. Vsak stavek, res vsak stavek, je izbrušeni diamant, lahko rečem celo, da je čisti užitek. Kakor da stvari dobijo drugačno podobo, ko avtor govori o njihovih vonjih. Zato je to res knjiga za sladokusce jezika in bogatih, globokih besed. Za tiste, ki ne veste, za kaj gre: Grenuille je poseben otrok, ki se rodi brez vonja, a ima - morda prav zato - najbolj izostren voh na svetu, kar ga v svetu smradu, kakršno je bilo 18. stoletje, ko se zgodba dogaja, še nekaj posebej pomembnega. Čeprav je sirota, se mu posr...

Pomlad me gane, vedno. Ker je tako čudežna – in hkrati tako naravna, samoumevna. Da se narava iz smrti vrne v življenje. Da se spet odloči živeti, čeprav je že umrla. Nekaj velikega mora biti na dnu drevesa, ki na pomlad spet ozeleni. Nekaj podobno velikega kot v človeku, ki sredi svojega greha sreča ljubezen. Nič drugega človeka ne spremeni tako kot ljubezen. Najlepša stvar v priliki o izgubljenem sinu je to, da je ne bomo nikoli razumeli. Kaj na dnu človeka, ki je svojega očeta izdal in zapustil, mu uničil vse premoženje in dobro ime, povrh vsega pa delal takšne stvari, da je postal manj vreden od prašiča, kaj je na dnu tega človeka počela misel, da še vedno ima očeta (v svojem kratkem dialogu s samim seboj namreč kar trikrat omeni besedo »oče«, vv.17-18)? Kaj je tam počela misel, da je po vsem, kar je naredil, še vedno njegov sin? In vendar je bil tam, na njegovem dnu, njegov oče. Ko ni imel ničesar več, prav ničesar več, niti dostojanstva človeka ne, je še vedno imel oče...