Burja v Rimu


Drobtina iz Rima #11


V zadnjem letu svojega bivanja v dijaškem domu v Vipavi smo s somišljeniki ustanovili poseben Klub ljubiteljev burje, na kratko #KLjuB, ki smo mu člani zvesto zaobljubili ljubezen do burje in nastavljanju njenim čarom. Prirejali smo piknike na burji, uživali v njenem žvižganju okoli vogalov hiš, predvsem pa ji vedno, ko je bila priložnost, nastavljali obraz, da nas poljubi - in premakne. Kajti menim, da je prav to pravi smisel in namen burje - da te premakne. In te tako uči upora in hkrati ponižnosti - in v tem je svežina življenja.

Zato je ena od stvari, ki jih v Rimu bolj pogrešam tudi ta čudež Vipavske doline. Kakor da manjka življenja, ko ni burje. Ko se uleže ta počasna ležernost med ljudi in se v srce naseli ... hja, lenoba.

Toda v Rim prihaja pomlad. Zelo se je že veselim. Čeprav ni bilo take zime, kakršno si je marsikdo od vas želel, s snegom in vsem ostalim, pa je zima v Rimu vedno in predvsem pustota. Ne toliko mraz in sneg in tema, ampak predvsem brezbarvnost.

Toda v Rim prihaja pomlad. Ne samo, da cvetijo drevesa in so se cimborji in mandljevci že razkošno odeti v svoje pražnje oblačilo. Prihaja pomlad, ker tudi v Rimu piha veter in lomi stare veje z dreves, prevrača staro in pripravlja prostor novemu in tako življenje mrtvemu. Zato je tako dragocena pomlad: spremeni ti življenje.

Tudi nam ga je. Prejšnji teden je veter povlekel celih 60 km/h in čeprav je to za Vipavce, vajene burje, to le rahla sapa, to je tule, v Rimu očitno pravi vihar. Zakaj očitno? Ker smo v potrditev tega na ta krasno prezračeni večer dobili na svojo streho še cel kos sosedove (glej sliko). In čeprav je naredila nekaj škode in zahtevala en popoldan fizičnega dela, mi je bilo tako toplo pri srcu, ne samo zaradi nostalgije, ampak ker je bilo, kot bi se v meni rojevalo nekaj novega, čemur še ne vem imena. Mogoče ... pomlad?

***

Burja je odprla okno.
Tople zvezde
padajo na polja.
Pomlad.
Pomlad.

(S. Kosovel)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več